Resnici na ljubo smo nekajkrat že videli zlo v podobi otroka ali najstnikov. Spomnite se le Luknje (kjer je "zlo sejala" Thora Birch), Prepovedanega sadeža (Ellen Page) ali Pridnega sinka (Macaulay Culkin).

Kako naj bo otrok simbol zla?
Otrok je simbol čistosti, nedolžnosti, dobrote, igre, veselja ... vsega, razen nasilja in zla ne. Morda je ravno to razlog, da nobeden od omenjenih filmov ni bil pretirano hvaljen, če se je kaj izpostavljalo, je bila to kvečjemu prepričljiva igra.

Izguba tretjega otroka spremeni mater
Podobno velja tudi za Siroto, kjer naslovno vlogo 9-letne Esther odlično odigra Isabelle Fuhrman, ki v resnici šteje tri leta več. Kate (Vera Farmiga) in John (Peter Sarsgaard) sta ljubeča starša razigranega dečka Daniela (Jimmy Bennett) in gluhe hčerke Max (Aryana Engineer). Tretji otrok pri rojstvu umre, kar mater pahne v depresijo in alkohol, ki jo stane ugledne kariere. Dokončno naj bi se rehabilitirala ravno s posvojitvijo otroka. "Vso ljubezen želim ponuditi naprej," dahne mama. In posvojita Esther, nadarjeno devetletnico, ki je prijazna in ljubezniva. Sprva, dokler se okrog nje ne začnejo dogajati nenavadne stvari.

"Nekaj je narobe z Esther"
Sirota se prodaja pod sloganom "Nekaj je narobe z Esther", kar gledalci zelo hitro tudi sami občutijo. In z Esther ni le nekaj narobe - marsikaj je narobe. Pri osvajanju družine se izkaže za spletkarko najvišjega kova, modro najprej omreži naivnega očeta, z materjo pa se nenehno poigrava in jo rine na rob pameti. Najprej se ji pusti, da jo začetniško poučuje igrati klavir, prihodnjič pa brezhibno igra Čajkovskega. "Najbrž mora biti za nekoga, ki ljubi glasbo tako kot ti, pravo razočaranje, da se sin za glasbo ne zanima, hčerka pa je sploh ne more slišati," Esther pretkano preseneti vse bolj histerično Kate.

(Pre)velik del ocene stoji na zadnjem preobratu
Film Jaume Collet Serra je znotraj svojega žanra soliden. Nekaj prizorov in tem si izposodi prav iz Pridnega sinka (drsanje, hiška na drevesu, avtocesta/cesta ...). Čeprav so strašljivi deli očitno "telefonirani" naprej, vseeno opravijo svojo vlogo in marsikaterega gledalca vržejo s sedeža. Od prej omenjenih sorodnih izdelkov se Sirota še najbolj razlikuje po svojem koncu, ki prinaša nenapovedani 'twist'. In ravno dojemanje smiselnosti zadnjega preobrata je najbolj odločilno za končno oceno. Nekateri so prepričani, da je povsem privlečen za lase, sam pa menim, da preobrat predstavlja edini logični steber, ki obdrži nekatere nesmisle s prve polovice filma na nogah. Čeprav tudi končna resnica sama po sebi ni največji biser v filmski zgodovini, pa vseeno naredi manj škode, kot če bi v zgodbi ostale napake brez zadnjega preobrata.

Zlo ima korenine ... v nekdanji Sovjetski zvezi
Za konec naj omenim še enega večjih stereotipov, ki se mu ne more ogniti niti Sirota. V času hladne vojne je bilo še nekako razumljivo, da lep delež zlikovcev v (zahodnih) filmih prihaja s področja nekdanje Sovjetske zveze. Ne razumem pa, zakaj se seme zla tudi danes še uvršča v ta prostor. Spomnite se le Hannibala Lecterja, ko je njegov avtor Thomas Harris po uspešni trilogiji (verjetno v želji po zaslužki) predstavil še predzgodbo ... in ga v otroštvu seveda postavil v ... nekdanjo Sovjetsko zvezo. Tej smernici žal sledi tudi Sirota.