Še pred uradno jesensko "revijo" sveže slovenske filmske produkcije, Festivalom slovenskega filma v Portorožu, je celovečerec Idila, akcijska grozljivka Tomaža Gorkiča, predpremiero doživel v najprimernejšem okolju: na Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina Ljutomeru. Uradna predstavitev filma z igralsko ekipo je napovedana šele za nocojšnji večer, a smo Gorkiča za nekaj besed o filmu ujeli že prej.

Idila morda ni prva slovenska grozljivka (omeniti velja vsaj Morano (1994) in Rabljevo fresko (1995), medtem ko bi Vampirja z Gorjancev (1998) mogoče najraje vsi kar pozabili), a dejstvo je, da žanr slovenskih filmarjev ne pivlači ravno v trumah. Tomaž Gorkič, ki ima za seboj že nekaj festivalsko opaženih in nagrajevanih žanrskih kratkih filmov (Veriga mesa, Med mano, tabo in Bogom, Sekvenca smrti …), geneze svojega prvega celovečerca ne mistificira: prijaviš se na razpis in zaprosiš za sredstva, pravi. "Govorim lahko samo zase, ne vem, kakšne projekte prijavljajo drugi. Mogoče je pri filmskih ustvarjalcih samih interes za ta žanr manjši, raje imajo komedijo in dramo. Grozljvka je manj usidrana v kontekst slovenskega šovbiznisa, katerega del je tudi film. Slovenci nismo ravno narod, ki bi bil naklonjen … ekstremnim posegom.“

Odrešitev po slovensko?
Seveda pa se človek grozljivke ne loti iz načelnih razlogov in zato, da bi zapolnil neko praznino, ampak iz ljubezni do žanra. Gorkič nima enega samega avtorja ali filma, ki bi nanj vplival zares formativno. "Težko bi se odločil za najljubšega, ker sem velik konzument popkulture, od glasbe do stripov in filma." Znotraj predvsem v ameriškem filmu bogatega žanra t. i. hiksploitacije (podžanr eksploitacijskega filma, ki se naslanja na stereotipne upodobitve belskega prebivalstva z ameriškega juga (hillbillies)) ne more zanikati vpliva kultne Odrešitve (1972) režiserja Johna Boormana. „Tudi pri nas lahko vidiš marsikaj, če se le malo oddaljiš od urbanega okolja. Za štirimi stenami se dogajajo grozne reči – pa ne samo na deželi, tudi v blokih. Ljudje imajo temne skrivnosti, in to vsepovsod. Sam svojo osebno praznino zapolnjujem z ustvarjanjem, kdo drug pa jo morda s čim … temnejšim.“

Osnovni zaplet idile je preprost: amaterski fotomodel Zina (Nina Ivanišin) se mora po noči, prekrokani s prijateljicami - v lokalu so jim stregli domače žganje iz steklenice s skrivnostno etiketo - hitro otresti slabosti. Čaka jo namreč pot v idilično, zeleno gozdno pokrajino, kjer modni fotograf Blitcz (Sebastian Cavazza) pripravlja modno fotografiranje. V družbi gobezdave kolegice (Nika Rozman), ošabnega umetnika in njegove naveličane asistentke (Manca Ogorevc), ki ji močno načenjajo živce, Zina v rajski naravi ne uživa pretirano. A zares je dan uničen šele, ko čez travnik avtoritativno prikoračita iznakažena možaka, Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintrl (Jurij Drevenšek), ki očitno iščeta konflikt s prišleki ...

Vzporedno s prvimi napovedniki in utrinki snemanja s filma je ekipa na spletni strani Idile začela objavljati tudi kratke odlomke istoimenskega stripa, prepoznavne po sočnem slogu Zorana Smiljaniča (Meksikajnarji, Hardfuckers, Družinske zgodbe …). V sličicah zaživijo predzgodbe Gorkičevih izrojenih, tragičnih likov, poglavja njihovih usod, ki jih v samem filmu niti ni. „Stripi so nastali po predlogi mojih opisov likov, ki sem jih moral zapisati, da sem ugotovil, kdo moji junaki sploh so. Zoran je ilustriral drobce, ki so se mu zdeli najzanimivejši.“

V nasprotju s številnimi režiserji grozljivk, ki skrbno pazijo, da intervjuji in članki ne bi vsebovali kakih kvarnikov o njihovih filmih, Gorkiča to ne skrbi pretirano – že sam je ob več priložnostih omenil, iz česa je žganje, ki ga destilirajo njegovi "hribovski zarukanci" (pustili bomo, da si predstavljate sami …). "Osredotočanje na sam zaplet je precej populističen pristop; teme , ki jih film načenja, so dovolj široke, da se ne sesede, ko je enkrat razkrit njegov sinopsis."

Alkoholizem kot del (slovenskega) vsakdana
Če Idilo lahko torej vpišemo v tradicijo „hiksploatacijskega filma“, ki gradi na (krvavi) konfrontaciji med urbanim in ruralnim, pa je razlika med Gorkičevim filmom in kako Odrešitvijo seveda očitna: ne nahajamo se v močvarah Georgie, pač pa v zelenih gozdovih prelaza Predel in na Jezerskem, kjer je bil film posnet. V čem je torej posebnost slovenskega okolja? „Specifični so konkretni medčloveški odnosi pa tudi odnos ljudi do alkohola. V našem okolju alkoholizem ni nič izstopajočega ali posebnega, pa čeprav na leto 400 ljudi umre zaradi zastrupitve z alkoholom. Pred kratkim je bil v medijih cel cirkus zaradi ljudi, ki so jedli piškote z marihuano, pa jim je bilo po njih samo slabo. Če bi objavljali podatke, koliko ljudem vsak teden izpirajo želodec zaradi alkohola, bi bila ta številka neprimerljivo višja. S tem, da država legitimira početje, ki ljudem v več pogledih uničuje življenja, goljufa svoje prebivalce. To se mi zdi specifično za Slovenijo; tujci vedno opazijo, da je čezmerno pitje pri nas obravnavano kot nekaj običajnega. Morda sami tega niti ne opazimo.“

Grozljivka, kraljica filma
Grozljivka se Gorkiču torej zdi idealna oblika za družbenokritično držo. „Podcenjevanje tega žanra se mi zdi absolutno zmotno stališče. Seveda obstajajo grozljivke, ki so „poden od podna“, obstajajo pa tudi resna dela, ki zmorejo poante, ki so zunaj dosega vseh drugih žanrov. Grozljivka je za marsikoga „kraljica filma“, saj mora vsebovati vse elemente, od izjemno zahtevne scenografije do kostumografije; elementa maske in svetlobe sta, denimo, veliko kompleksnejša kot v klasični drami. Seveda pa ne manjka avtorjev, ki snemajo komedije -grozljivke, kar je za moje pojme žalitev za žanr. To, da zombija ustreliš v glavo in se mu možgani razlezejo po steni, naj bi bilo smešno? Meni se ne zdi. Če je, je v družbi neki problem.“

Sadistična kmetavzarja Idile, Francl in Vintrl, se že v svojem prvem kadru čez gozdno sleme primajeta v irhastih hlačah, na katerih nosita izvezen logotip encijana. Njuna osrednja dejavnost je seveda žganjekuha in kaj lahko je priti do sklepa, da predstavljata nekakšno groteskno karikaturo slovenskega nacionalnega duha. „Če se ozremo v zgodovino, bomo našli rjavosrajčnike, ki so prav tako nosili svoje embleme; referenca je tukaj namerna,“ pove Gorkič. „Narečja, ki ga govorita, pa v Sloveniji ni. Namenoma sem skušali preplesti gorenjščino, dolenjščino in kanec štajerščine. Absurdno bi se mi zdelo izpostaviti eno samo narečje – implicirani smo vendar vsi.“

Kaj se skriva v temni hosti?
Seveda pa psihopatski morilci sploh niso edini negativci v filmu. Skoraj enako težko je čutiti simpatijo do mestnih srajc, predvsem do avšaste svetlolase manekenke (odlično jo upodobi Nika Rozman) in arogantnega modnega fotografa (vloga, kakršne vedno najdejo Sebastiana Cavazzo). Je kalvarija prišlekov kazen za njihovo aroganco, za nespoštovanje do narave in skupnosti, ki tam živi? Idila posredno raziskuje tudi človekov podzavestni strah pred odročnimi, primarnimi kraji in vsem, kar se v njih skriva. „Plasti je gotovo več. Absolutno se strinjam, da v filmu ni nobenega pozitivnega lika. Tako kot na deželi je tudi v mestu ogromno zagovednih ljudi. Ne bi pa hotel, da kdo pride do sklepa, da je kak lik boljši samo zato, ker je doma v naravi.“

Potoki (umetne) krvi
Produkcijsko je snemanje grozljivke precejšen zalogaj, poudari režiser. „Treba se je znajti in sprejeti tudi določene kompromise. Mislim, da se vidi, da filma nismo snemali na neki fotoaparat. Nisem si tudi želel, da bi bila Idila eno samo špricanje krvi, zato je šlo malo lažje. Vseeno smo morali kupiti 25 litrov umetne krvi.“

Ljubitelj grozljivke, ki nasilja ne prenaša
Nasilje je v filmu seveda eksplicitno, a je še daleč od tega, da bi prečkalo mejo t. i. „torture-porna“. Nekatere smrti so obravnavane veliko bolj diskretno in z več elipsami kot druge - to ni bila posledica pomanjkanja sredstev, ampak v prvi vrsti avtorska odločitev. Gorkič v grozljivkah tipa Človeška stonoga in Srbski film, ki igrajo na karto absolutnega šokiranja gledalca, ne vidi smisla. „Že če v večernem Dnevniku spremljam novice iz sveta, lahko vidim dovolj krvi za grozljivko. Poveličevanje nasilja se mi zdi nesmiselno: nisem tip človeka, ki bi ga zanimalo gledati, kako nekomu pol ure seka glavo. To je zame že na meji s pornografijo. Kakšen bo prizor nasilja, je v mojem filmu odvisno od razvoja same zgodbe, njihova dramaturgija je premišljena.“ Povedano drugače: z osrednjim zlobcem je na koncu pač treba obračunati bolj temeljito kot prej z njegovimi pribočniki.

Da je filmski žanr grozljivke od nekdaj komplementaren s tršimi glasbenimi zvrstmi, ne dokazuje le prerez občinstva v "Lotmerku" (na trenutke smo videti kot kamp kakega metalskega festivala), pač pa tudi podatek, da je bil Gorkič dolga leta glasbeni recenzent trše glasbe. To delo je sicer potisnil ob stran, je pa še vedno član underground zasedbe Deca debilane. „Ampak to početje je zgolj hobi, stvar, ki mi jemlje denar in ne prinaša nobenega zaslužka. Sicer sem del ekipe podjetja za videoprodukcijo; snemamo videospote, razne komercialne filme in podobno, kar nima zveze z mojim lastnim umetniškim ustvarjanjem.“ Filmsko je Gorkič samouk.

Z mislimi že pri naslednjem filmu
Čeprav je delo pri Idili končal šele pred tremi tedni in še čaka vesti o uvrstitvah na mednarodne festivale ali odkupu za distribucijo v tujini, pa se Gorkič ukvarja tudi že s svojim naslednjim celovečercem. Bolj ali manj ostaja zavezan "svojemu" žanru. „Moj naslednji celovečerec bo znanstvenofantastični film Apoptoza, za katerega imam že zagotovljena sredstva. Snemati začnemo oktobra, produkcijsko pa bo precej zahteven.“

Idila bo svojo naslednjo premiero doživela septembra, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu – sredstva zanjo so navsezadnje prišla z naslova Slovenskega filmskega centra – v distribuciji Krantanija Cinemas pa bo film našel pot tudi v domače kinematografe.