Nova Suspiria ima namreč bistveno bolj opazen politični in zgodovinski pridih. Guadagnino je zgodbo namesto v Freiburg iz prvega filma umestil v razdeljeni Berlin leta 1977, ko so ulice pretresale teroristične akcije militantne skupine Baader-Meinhof. Ta jasen zgodovinski kontekst je nekoliko presenetljiv, če pomislimo, da je imel Argentov izvirnik vendarle predvsem žanrske in estetske ambicije, ne pa tako odkrito političnih. Zgodba o ameriški plesalki, ki prispe na priznano plesno šolo v Nemčiji, sicer ostaja v središču filma, a se Guadagnino z njeno pomočjo vseskozi navezuje na komentiranje zapuščine nacizma v povojni nemški družbi.

Poklon Argentu z vidnim vplivom Fassbinderja in Pasolinija
Guadagnino se je obenem odločil, da bo 152-minutni film posnel v izrazito retro slogu, ki uporablja nevrotične premike kamere, kakršni so bili v uporabi v 70, letih, torej v času, v katerem se dogaja film. Režiser je na novinarski konferenci v Benetkah povedal, da so v filmu poskušali na vseh ravneh "iskati ostanke 30. let, ki so prihajali na dan v 70." Italijan je med svojimi vplivi navedel le filme Rainerja Wernerja Fassbinderja, čeprav so v njem vidni tudi jasni odmevi filmov kot Carrie, Izganjalec hudiča, Peklenska pomaranča ter predvsem Pasolinijevega Saló ali 120 dni Sodome, prav tako izdanem leta 1977. Prav zadnjega lahko brez težav označimo za največji vpliv na tokratno različico Suspirie.

Guadagnino je film pred novinarji vendarle predstavil kot velik poklon zapuščini mojstra grozljivk Daria Argenta. "Obožujem Daria. Danes ne bi sedel tukaj, če ne bi bilo njega. V svojih filmih postajam zasledovalec velikih režiserjev in Dario je zagotovo eden izmed njih."
Režiser je nadaljeval s spominom na zelo zanimivo zgodbo iz svojega otroštva. "Naj vam povem eno anekdoto. Ko sem prvič videl Suspirio, sem imel kakšnih 15 let. Nekega dne je nekdo poklical mojo mamo in ji povedal, da Dario Argenta pravkar večerja v restavraciji v našem mestu. Takoj sem šel tja, popolnoma sam, in se prilepil na okno restavracije, kjer je večerjal. Dario je sicer zelo prijazen mož, ampak takrat je postal malo paranoičen in ga je začelo skrbeti, kdo je ta fant, ki se je zastrmel v njega. No, to sem bil jaz in ta prizor smo umestili tudi v film."
Misterij Lutza Ebersdorfa
Novinarska konferenca, ki so se je ob Guadagninu udeležili še igralke Dakota Johnson, Chloë Grace Moretz, Tilda Swinton, Jessica Harper in Mia Goth ter komponist Thom Yorke, je sicer imela nekoliko nenavaden začetek. Tilda Swinton je prebrala pismo, ki ga je domnevno napisal igralec Lutz Ebersdorf, ki v filmu igra profesorja, ki razkrije čarovništvo v plesni akademiji. Vendar pa sta njegova prazna filmografija in dejstvo, da se na igralčevem obrazu vidijo očitni znaki intenzivne uporabe maske, sprožila domnevo, da je starostnika upodobila prav močno zamaskirana Swintonova. "Živimo v ekstremnih časih," je iz pisma prebirala britanska igralka, "in predlagam, da vsak, ki ga ekstremni prizori v filmu vznemirijo, tudi sam poišče psihiatra," s čimer je sugerirala, da so prizori krvavega nasilja v celovečercu pravzaprav odraz realnosti, ki dandanes ni nič manj nasilna. Swintonova je sicer zanikala, da je v filmu odigrala dvojno vlogo.
Johnsonova potrebovala pogovor s terapevtko
Do besede so prišle tudi igralke, še posebej Dakota Johnson, ki je v vlogi mlade Suzie Bannion nasledila kultno vlogo Jessice Harper iz izvirnega filma. 28-letna zvezdnica franšize Petdeset odtenkov sive je poudarila odlično sodelovanje z Luco Guadagninom. "To je bil moj drugi film z Luco, zaradi česar sem tokrat na snemanju občutila veliko več varnosti in lahkotnosti. Zdaj se že dobro poznava in zdi se mi, da se lahko v njegovih rokah kot igralka lotim česar koli. Pri Suspiriji so mi bile všeč tiste najbolj očitne stvari: plesalci, magija in čarovnice. Z občudovanjem teh stvari sem odrasla, zdele so se mi magične. Da sem lahko zdaj delala pri filmu, ki govori o tem, se mi je zdelo popolno, kot resnična izpolnitev mojih sanj."
Novinarji so vanjo podrezali tudi glede govoric, da je zaradi ekstremne tematike filma morala poiskati pomoč psihoanalitika. To je igralka zanikala, a obenem potrdila, da se je res morala pogovoriti s svojo psihoterapevtko. "Nikoli nisem potrebovala pomoči psihoanalize in upam, da je tudi nikoli ne bom. Res pa je, da sem zelo prepustna oseba. Veliko občutkov iz svoje okolice vpijem vase. Včasih pri delu obravnavaš temačne zgodbe in to lahko ostane s tabo. Če se o tem nato pogovoriš s kakšno prijetno osebo, to pomaga. In moja terapevtka je takšna oseba. Izkušnja snemanja Suspirie ni bila travmatična. Bilo je zabavno in poživljajoče. Film me ni poslal na psihiatrični oddelek, le z veliko čustvi me je obdal."
Yorke ni ustvarjal glasbe, temveč uroke
Eden nespornih vrhuncev filma je glasba Thoma Yorka, ki ne obsega samo inštrumentalnih skladb, temveč tudi vokalne skladbe v slogu skupine Radiohead, ki bodo nedvomno tvorile odličen album, ko bo ta enkrat izdan na nosilcih zvoka. 49-letni Britanec je o svojem delu pri filmu povedal: "Bil je zelo čuden proces. Ko me je Luca prvič obiskal, sem pomislil, da je nor. Nikoli še nisem delal glasbe za film, izvirna Suspiria pa ima že tako ali tako enega najbolj legendarnih soundtrackov. Vzel sem si par mesecev, da sem razmislil o zadevi. Šlo je za enega tistih trenutkov v življenju, ko želiš pobegniti stran, a veš, da boš obžaloval, če boš to storil. Nekajkrat sem si pogledal Argentov film in sem ga takoj začel oboževati. Glasba iz tistega filma je iz svojega časa in ni imelo smisla, da bi se še enkrat referiral nanjo."
Vseeno pa je Yorke prav v izvirni glasbi našel nov motiv. "Zdelo se mi je zanimivo, da je skupina Goblin uporabljala nenehno ponavljanje enega in istega motiva do te mere, da ti možgani že pravijo ‘prosim, prosim, tega res nočem slišati še enkrat!’. To se mi je zdelo super, ker v glasbi obstaja tip ponavljanja, ki hipnotizira poslušalca. Govoril sem si, da je to oblika ustvarjanja urokov. Tako da, ko sem delal to glasbo v svojem studiu, nisem delal na aranžmajih, temveč sem ustvarjal uroke."

Film je na prvi novinarski projekciji sicer požel topel aplavz, a tudi nekaj žvižgov, nekateri gledalci pa so tudi zapustili dvorano v trenutku, ko so se odvijali najbolj eksplicitno nasilni prizori v filmu.