Žirija, ki jo letos ob Verhoevnu sestavljajo tunizijska producentka Dora Bouchoucha Fourati, islandski umetnik Olafur Eliasson, ameriška igralka Maggie Gyllenhaal, nemška igralka Julia Jentsch, mehiški igralec Diego Luna ter kitajski režiser Vang Čjuanan (Wang Quan'an), je bila že na prvi novinarski konferenci vržena v večno diskusijo o izrazito političnem značaju Berlinala. "Tukaj sem zato, da bom filme gledal brez kakršnihkoli političnih predsodkov," je to opazko spretno zavrnil Verhoeven. "Upam, da bodo tudi preostali člani žirije pozorni predvsem na kakovost filmov, ne pa na to, kakšno politično sporočilo prinašajo. Upam tudi, da bomo videli veliko filmov, ki si upajo biti drugačni, tudi kontroverzni, tako da bi lahko žirantje o njih imeli žgočo debato, seveda z vsem spoštovanjem drug do drugega."

Najslovitejši igralski imeni v žiriji sta v nasprotju s predsednikom žirije prepoznali svojo politično vlogo v mednarodni sferi. "Mislim, da je zdaj neverjeten čas za to, da si lahko kot Američan prisoten na mednarodnem festivalu,” je rekla Maggie Gyllenhaal. "Čutim, da moram vsem povedati, da je v moji državi ogromno ljudi, ki so se pripravljeni upreti. Počaščena sem, da sem lahko tu in da lahko to povem." Diego Luna, ki zavoljo svoje nedavne vloge v filmu Rogue One: Zgodba vojne zvezd počasi postaja pravi igralski zvezdnik, je na konferenci z nasmehom pospremil vprašanje, kako kot Mehičan gleda na načrte Donalda Trumpa za gradnjo mehiško-ameriškega zidu. "Tukaj sem zato, da bi podiral zidove. Edina pozitivna stvar, ki jo vidim v zidu, je to, da mora povzročiti reakcijo. Rad bi bil del tega. Rad bi navezal stik s čim več ljudmi, da bi v svet poslal sporočilo ljubezni, kajti to je edini način, kako se lahko boriš proti sovraštvu in nesmislu.”

Kariero Paula Verhoevna so zaznamovali kontroverzni filmi, kakršni so Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992), Slačipunce (Showgirls, 1995), Črna knjiga (Zwartboek, 2006) in Ona (Elle, 2016), zato je bilo povsem logično vprašanje, ali filmski svet trenutno premore dovolj tovrstne brezkompromisnosti pri uprizarjanju zgodb na velikem platnu. 78-letni režiser je priznal, da so razmere mnogo slabše kot pred leti: "V 80. letih, ko sem prišel v Hollywood, je bilo na sceni veliko filmov z oznako R. Danes manjka takšnih filmov, namenjenih odraslemu občinstvu. Danes bi vsi snemali filme z oznako PG in PG-13, samo zato, ker vedo, da bodo s tem podvojili ali potrojili dobiček. To je vsekakor grožnja filmu." Verhoevnova ekipa žirantov se je strinjala, da je takšno pomanjkanje vlaganja v pogumne filme veliko večja nevarnost kot pa denimo novi trend digitalnega uprizarjanja pokojnih igralcev, kakršna sta bila denimo Peter Cushing in Carrie Fisher v filmu Rogue One.

Verhoeven je ob vprašanju o pogumu v filmu povedal tudi anekdoto o tem, kako so njegov nedavni film Ona najprej želeli posneti v ZDA v angleščini, vendar je kar 6 ameriških igralk zavrnilo glavno vlogo. Šele ko je projekt prevzel francoski producent, ki je želel film posneti v lastnem jeziku, je vlogo nemudoma sprejela Isabelle Huppert.

Django: zgodovinska biografija, ki cilja na sedanjost
Žirija je nato oder prepustila prvemu filmu festivala - in tokrat je to prestižno mesto zasedel portret romskega glasbenika Djanga Reinhardta (1910-1953), v kožo katerega se je vživel francoski igralec Reda Kateb. Džezovskega kitarista je močno zaznamoval skoraj tragični dogodek, ko je zagorela prikolica, v kateri je živel s soprogo. Zdravniki so mu ob zdravljenju opeklin zatrdili, da ne bo mogel več igrati kitare, vendar pa je paralizo dveh prstov hitro obrnil sebi v prid in iznašel povsem samosvoj slog igranja.

Vseeno pa se je režiser filma Etienne Comar odločil, da teh in drugih prelomnih dogodkov glasbenikove kariere v filmu sploh ne bo prikazal. Svojo odločitev je utemeljil: "Reinhardt je bil virtuoz v polju džeza. Moj oče je bil njegov veliki oboževalec, vedno mi je kazal njegove plošče. Swing je bil v času njegovega življenja najpomembnejša glasba tistega obdobja, nekaj takega, kot je bila denimo rock v 60. letih. V filmu sem se hotel osredotočiti na obdobje njegovega življenja, o katerem ni dosti znanega. Veliko je ugibanj, kaj se je dogajalo v obdobju teh dveh let. Vsekakor nisem želel posneti običajnega biografskega filma, temveč je nastal film, ki ima veliko vzporednic z današnjim časom.”

Django se namreč osredotoča na čas ob koncu druge svetovne vojne, ko je Reinhardt s svojo družino in glasbeno skupino občutil preganjanje nacističnih oblasti v Franciji. Glasbenik je takrat užival veliko priljubljenost, njegova glasba pa je kljub romskemu značaju ugajala celo nemškim vojakom. Ko je Reinhardt na pobudo Josepha Goebbelsa prejel povabilo za nastopanje v Nemčiji, se je znašel na razpotju, saj so ga bližnji opozarjali, da gre morda za past. V veliki dilemi se je nato odločil, da bo raje prebegnil v Švico. S tem film povleče očitne vzporednice z današnjim časom, ko se med begunci iz afriškega in arabskega sveta znajde tudi mnogo umetnikov, ki so na evropskih tleh nezaželeni.

"Šele med ustvarjanjem filma sem se začel zavedati vzporednic z današnjim časom," razloži Comar. "Takšne stvari, kot denimo, kako nate vpliva gibanje preko državnih meja, kako se odločiš, ali boš igral določenemu občinstvu ali ne. Romi so v zgodovini preživeli vse vrste tragedij. Morali so menjavati države in glasba jim je dala moč, da so se laže spoprijeli s tem. Ob tem se zaveš, da je glasba njihova kri in da daje smisel njihovemu obstoju. Ni naključje, da je nacistična propaganda želela vsiliti stroga pravila načinu izvajanja džezovske glasbe, saj so vedeli, da so na to vrsto glasbe vplivale raznolike kulture.”

Umetniki se ne izražajo z grandioznimi izjavami, ampak s svojo umetnostjo
Filmska ekipa je pri ustvarjanju za večjo pristnost obiskala tudi romsko skupnost, pri raziskavah pa je sodelovala družina pokojnega glasbenika. Za glavnega igralca Redo Kateba je bila ta izkušnja zelo pozitivna. "Django je za te ljudi ikona, pravi mit. Leto dni pred snemanjem smo delali raziskave pri romskih družinah in ti ljudje so nas sprejeli povsem odprtih rok. To je del njihove kulture, da te sprejmejo medse." Kot pravi, je bil eden glavnih razlogov za sprejetje vloge, tudi pri njem, povezava s perečimi temami današnjega sveta. "Všeč mi je bila ideja o portretu umetnika, velikega glasbenika, ki je obenem begunec in mora menjati prostor bivanja samo zato, da bi preživel." Režiser je temu dodal: "Umetniki se ne izražajo z grandioznimi izjavami, ampak s svojo umetnostjo. Glasba, ki jo je Reinhardt ustvarjal, je bil njegov odgovor na te življenjske okoliščine.”

Ena izmed nemških novinark, očitno zelo dobra poznavalka Reinhardtovega dela in življenja, je na novinarski konferenci ekipo postavila pred dejstvo, da članek na Wikipediji zelo drugače popiše ta del glasbenikovega življenja, kot ga vidimo filmu. "Ni vse, kar preberete na Wikipediji, tudi res," je na ta očitek odvrnil Comar, ki je poudaril, da je glasbenikova družina že videla film in ga je prepoznala kot zvest popis resničnih dogodkov.

Django je eden izmed 18 filmov, ki se na letošnjem Berlinalu potegujejo za zlate in srebrne medvede. Nagrajence bodo na zaključni prireditvi razglasili naslednjo soboto, 18. februarja.

Iz Berlina
Matic Majcen