Friderich Dürrenmatt je Fizike (1962) napisal na vrhuncu hladne vojne, ko so se odpirala še danes aktualna vprašanja zlorabe znanosti in njenih odkritij. Dürrenmattova groteskna, ne pa absurdna, zgodba (kot jo je označil sam) je dramatikov odgovor na tedanje stanje sveta – nad katerim je visela grožnja jedrske vojne ali pa ga je vsaj neprestano prevevala barikada železne zavese –, ki pa ne želi moralizirati ali se kako drugače postavljati na piedestal presojevalca, temveč se ga loteva komično in posmehljivo. V tej smeri in še dlje gre tudi režija Borisa Kobala, ki za osnovo jemlje prevod Maile Golob in njegovo posodobitev Mojce Krajnc.

Komedija v dveh dejanjih, s strogo trojno enotnostjo, se godi – kar pojasnjujejo kot akcijska kriminalka uvodno uprizorjene didaskalije – v luksuznem sanatoriju za duševno bolne s primarijko Mathilde von Zahnd (Bernarda Oman) na čelu, le da je ta luksuz že davno načel zob časa in je nekdaj aristokratski salon le še plesniva sobana, okrašena s propadajočimi freskami in slikami prednikov (scenografija Urša Vidic). In ta groteskno zlovešča sobana je kraj zločina, kjer komični inšpektor Voss (Jurij Drevenšek) raziskuje že drugi umor bolniške sestre, ki mu bo kaj kmalu sledil še tretji. V nadaljevanju spoznamo storilce umorov, nore fizike; Beutlerja, ki se ima za Newtona (Uroš Smolej), Ernestija, ki se ima za Einsteina (Gašper Tič), in Möbiusa, ki se mu prikazuje kralj Salomon (Boris Ostan). Njihove norosti pa se že od trenutka, ko jih spoznamo, zdijo vprašljive.

Pravzaprav se v nekem trenutku porodi celo vprašanje, "kdo je sploh tu nor". In ne, ne gre za tisto tipično vprašanje o tanki meji med genialnostjo in norostjo (kar bi bilo, glede na to, da gre za fizike, mogoče pričakovati), temveč zgolj za vprašanje, če sploh kdo je nor. Kobal nas, ob pomoči dramaturginje Alenke Klabus Vesel, preko komičnega karikiranja, ki ponekod že meji na klovnovske značaje (predvsem Einstein in tudi Newton), vodi k presenetljivemu in nekoliko nenadnemu obratu. Celotno besedilo je dokaj ohlapno zvezano z aktualnimi dogodki (deloma spremenjeni monolog primarijke), besedilo pa je podano jasno in pregledno, kar ima verjetno opraviti tudi s tem, da gre za eno izmed štirih letošnjih besedil za maturitetni esej. Režiser tako Dürrenmattovo besedilo, ki resno problematiko obravnava komično, tako ali drugače dopolnjuje z dodatnimi vrinki potenciranega, komičnega, kriminalnega in celo akcijskega, vendar pa mu pri tem pogosto nekaj umanjka. Tako na primer končni monolog primarijke, s katerim naj bi zadeli žebljico na glavico trenutnega stanja sveta, polnega takšnih in drugačnih 'pridobitkarjev' (kar je, kot se izkaže, tudi gospodična von Zahnd), nekoliko obvisi v zraku, njegov namen pa ostaja meglen. Kot tudi obvisi v zraku sklepni prizor predstave s posnetkom Chaplinove figure. Je že res, da nas opomni na tragikomičnost sveta, a vendar se zdi, da z osnovno interpretacijo tokratne postavitve Fizikov Chaplin nima kaj dosti opraviti.

Lejla Švabić