Zgodba fotografa Dejana Mijovića, čeprav dramatična, ima srečen konec. Travmatični dogodek leta 2010, ko je padel na spolzki klančini, je bil ključni mejnik v njegovem življenju, po katerem se je marsikaj spremenilo.

"V nekem trenutku sem postal hrom in bil od vratu navzdol tri mesece negiben. Čeprav so bile napovedi zelo slabe, so mi samo močna volja, trma, pa seveda podpora družine, žene in prijateljev dale energijo, da sem, kjer sem trenutno – na nogah. Čisto drugače sem začel gledati na svet," pravi Dejan. "Začel sem ceniti majhne trenutke, ki štejejo največ v življenju. Ugotovil sem, da se ljudje preveč obremenjujemo zaradi malenkosti, ki nimajo pomembne in bistvene vloge v življenju. Ceniti sem začel to življenje in uživati v njem," poudari naš sogovornik.

Črna gora na črno-belih fotografijah
Fotograf Dejan Mijović, čigar oče je Črnogorec, mati pa Slovenka, se do nesrečnega padca ni veliko ukvarjal z družinskimi koreninami. Kmalu po rehabilitaciji pred petimi leti je Dejan odpotoval v Črno goro, da bi spoznal očetove sorodnike in raziskal svoje korenine. "Spoznati širše sorodstvo je bila zame zelo čustvena izkušnja. Predvsem sem pa zelo ponosen, da sem se sam povzpel do Njegoševega mavzoleja na Lovćenu. Mislim, da je bilo vsega skupaj 455 stopnic. Bil je ledeno mrzel veter in snežilo je, tako da sem bil čisto premočen, ko sem prišel gor."

Minljivost življenja kot tudi svojo širšo družino iz Črne gore je pred kratkim prikazal na črno-belih fotografijah na razstavi Peti letni čas v Mali galeriji Cankarjevega doma. "Po nesreči sem se našel v črno-beli fotografiji. Ta je veliko bolj osebno izpovedna, predvsem pa lažje poudariš vsebino, ker ni barv. Grem zelo blizu, ne olepšujem, hočem, kolikor se da, dokumentarno fotografijo delati, ujeti te resnične trenutke, ne glede na to, ali so lepi ali žalostni ali grozni, in mislim, da skozi črno-beli svet to lažje dosežeš," dodaja 40-letni Dejan.
Treba je začeti z ničle
Dejan zdaj dela po štiri ure na dan kot pomočnik urednika fotografije na Delo.si. Velikokrat odhaja v Sočo, kjer spodbuja bolnike s podobnimi izkušnjami. Kot sam pravi, jim želi pokazati, da ni konec sveta, če se ti takšna huda stvar zgodi v življenju. "Vse je v naših glavah. Če si dovolj močen psihično, lahko tudi po nesreči marsikaj dosežeš," poudarja Dejan. "Najtežje je pri tako hudih nesrečah, poškodbah hrbtenice, kot sem jo imel jaz, sprejeti dejstvo, da se ti je zgodilo nekaj tako hudega in da si postal invalid." Po njegovih besedah lahko, ko se sprijaznimo s stanjem, začnemo z ničle in dosežemo marsikaj. Dokler tega ne sprejmemo ali nočemo sami sebi priznati, so pa težave, psihične ovire.

Zvest fotografiji
Dejan ostaja zvest fotografiji in fotografiranju. "Ne predstavljam si življenja brez fotografije. Fotoaparat imam pri sebi, in če le imam možnost, fotografiram. Je pa res, da sem fizično v malo slabšem stanju. Veliko mi zato pomagata moj oče, navdušenec nad fotografijo, in moja žena Bojana." Dejan, čeprav počasnejšega koraka, pušča vtis izpolnjene osebe. Kot pravi, mu tudi črnogorska trma pomaga, da se ne vda zlahka …