Po letu 1941 se je vrnil v rodno Ljubljano, kjer se ga njegovi študenti spominjajo kot odličnega glasbenika in profesorja na Akademiji za glasbo, kjer je med drugim pripravil študijski program za violo. V Ljubljani ni bilo pomembnejšega orkestra in komornega sestava, ki mu ne bi vtisnil pečata Albert Dermelj - Ali, kot so ga radi klicali kolegi. Operni, filharmonični in simfonični orkester Radia Ljubljana je zaznamoval bodisi kot koncertni mojster, violinist solist ali občasno kot dirigent. Tako je s Slovensko filharmonijo kot koncertni mojster sodeloval kar tri desetletja, imel je tudi izjemen smisel za komorno muziciranje, med drugim je igral v Ljubljanskem komornem triu in Ljubljanskem godalnem kvartetu, pa v Adamičevem Plesnem orkestru in ansamblu Slovenski solisti, v duu je nastopal tudi s pianistom in skladateljem Marjanom Lipovškom.

Na osnovi zajetnega gradiva umetnikove hčere Irene Debeljak je v Slovenski filharmoniji zgodovinarka Mateja Kralj pripravila zanimivo razstavo, na kateri si lahko med drugim ogledamo njegove štiri dnevnike,v katerih je natančno popisal, kdaj je bil solist, kdo je dirigiral, kakšen je bil program in kako je sam doživljal koncert. Skrbno si je zapisal tudi vse podrobnosti v zvezi z lokovanjem in prstnim redom, kar so pozneje lahko uporabili člani orkestrov.

Kot koncertni mojster je sodeloval z uglednimi glasbeniki in dirigenti, kot so David Ojstrah, Yehudi Menuh, Zubin Mehta in drugi, prijateljeval pa je tudi z Bogom Leskovicem, Bojanom Adamičem in Demetrijem Žebretom. Njegovi študenti so bili danes uveljavljeni glasbeniki in skladatelji, med njimi Jani Golob, Mile Kosi, Frenk Avsenek, Vilim in Cveto Demšar.

Violino Alija Dermelja je odkupila njegova študentka, dolgoletna namestnica koncertnega mojstra v Slovenski filharmoniji Alenka Maier - Popov, ki zanj pravi, da ni bil profesor trde roke, ampak je vedno najprej pohvalil dobre stvari, nato pa spregovoril o napakah.
Kot je povedala hči Alija Dermelja, Irena Debeljak, je bil oče človek s številnimi talenti, saj mu je ležalo slikanje, ukvarjal se je s filatelijo, njegova ljubezen pa so bila tudi kolesa in motorji, s katerimi je prevozil vse gorske prelaze v Italiji, Avstriji in Švici. V zabavo mu je bilo, če je lahko mimoidočim pokazal, kaj vse mu uspe na kolesu; pri tem ni imel nobenih zadržkov.

Irena Debeljak pravi: "Nikoli ni bil utrujen, kar pa je najbrž slabo vplivalo na njegovo zdravje, saj je namesto na počitnice hodil na poletne festivale, igral in dirigiral zdraviliškim orkestrom, brez glasbe ni mogel zdržati niti en dan. A vikende je vendarle posvečal družini in me vzel s sabo na gostovanja v tujino. Tudi pozneje, ko je zbolel, je želel ostati fizično v stiku z glasbo, zato je redno hodil na generalke, zelo hudo pa mu je bilo, ker se je moral ločiti od violine."

Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj, med drugim Betettovo nagrado DGUS in red dela z zlatim vencem.

Zanimivo je, da so vsi veliki umetniki skromni. Tudi za Alberta Dermelja je to veljalo, kajti svojih dosežkov nikoli ni poudarjal v javnosti. O njem sta vse povedala njegov odnos do glasbe in do študentov. Vsakomur je rad pomagal na njegovi zasebni in glasbeni poti ter dajal pomen pravilni vadbi, ki pripomore k dobri violinski tehniki. Imel je široko in plemenito srce, kakršnega premorejo le najboljši, ki se razdajajo za umetnost in jim je glasbena muza način življenja. Ali Dermelj je bil eden takih. O njegovi bogati glasbeni karieri pričajo posnetki, s pomočjo katerih bodo lahko prihodnji rodovi spoznavali pravo veličino njegove osebnosti .

Darja Korez - Korenčan