Njun ustvarjalni zagon, ki se je začel, ko sta leta 2013 na festivalu Kantfest osvojila prvo nagrado – zlato kanto – in si zagotovila snemalni dan v studiu, kjer sta posnela skladbe za cel album, ni usahnil. Performans, govorjeno besedo, vpitje in pripovedovanje ob spremljavi melodije sta zapakirala še v eno celoto, in sicer album Iz konteksta. "Če so naju mediji leta 2015, ko sva izdala prvenec, označili, da imava izhodišča v panku, grungeu in Srečku Kosovelu, se mi zdi, da je to še najbližje obdobju, ko sem se začel ukvarjati z glasbo in sem takrat najbolj neobremenjeno začel ustvarjati. In na tak način še vedno delujem v tem 'bendu', v primerjavi z drugimi, kjer so glasbene, aranžerske in ekonomske ambicije višje," je v pogovoru za MMC poudaril Buh.

Gre za projekt, ki je postal 'bend'. In to sta znova potrdila z drugim albumom, na katerem sta zbrala deset skladb. "Ker gre za izrazito oseben projekt, se obe osebnosti – ki seveda nista enoznačni – izrazita skozi glasbo. Osebno bi mi zagotovo prišlo prav, da bi kdaj držal jezik za zobmi, Urošu pa, da bi spregovoril na glas. Ampak to počneva na tej plošči," je poudaril Novak.
Cel pogovor z Buhom in Novakom pred njunim nastopom v Kinu Šiška 17. oktobra si lahko preberete spodaj.

Kaj vama predstavlja danes Natriletno kolobarjenje s praho? Kako gledata na to skupino?
JN: Prišla sva daleč. Od začetkov leta 2010 do danes sva iz nečesa, kar je bil promoprojekt za mojo pesniško zbirko, ustvarila nekaj, kar živi svoje življenje. Popolnoma ločeno od zgodnejših navezav. Na to sem zelo ponosen. Že v srednji šoli sem hotel imeti svoj bend, pa se ni uresničilo. Zdaj ga imam.
UB: Poznam kar nekaj igralcev, ki želijo imeti na neki točki svoje kariere bend. Mogoče je olajševalna okoliščina pri njem, da ni samo igralec, ampak tudi režiser. Kar je dodatna prednost. Ima dobre prijatelje, ki so glasbeniki. Zame je ta bend – ne bom mu rekel projekt, ker teh je že toliko v slovenski kulturi, da je že kar nehigienično govoriti o tem – še najbližje mojemu glasbenemu izhodišču. Če so naju mediji leta 2015, ko sva izdala prvenec, označili, da imava izhodišča v panku, grungeu in Srečku Kosovelu, se mi zdi, da je to še najbližje obdobju, ko sem se začel ukvarjati z glasbo in sem takrat najbolj neobremenjeno začel ustvarjati. In na tak način še vedno delujem v tem bendu, v primerjavi z drugimi, kjer so glasbene, aranžerske in ekonomske ambicije višje. Je pa tu toliko manj obremenjenosti s tem in gre samo za fino zdravo razmerje ustvarjalnosti in prijateljstva.

Katero funkcijo bi v tem bendu prevzel Srečko Kosovel?
UB: Bil bi tisti model, ki hodi na vaje in pije pivo. Ker pesnika že imava (smeh).

Ko poslušamo na novem albumu skladbo Vse besede tega sveta so mi ušle iz glasbe se zdi, kot da gre za pripovedovanje jina in janga. Kdo je kdo? Ravno pri vaju je nasprotnost tista, ki ustvarja celoto.
JN: Ta napetost med nama ter različni pogledi na svet in ustvarjanje, različna estetika, so ravno tisto, kar potem vznikne skozi skladbe kot neka razburkanost. Kot odločna manira. Mislim, da predvsem plemenitiva drug drugega.
UB: V vsakdanjem življenju sem veliko bolj diplomatski kot Jure. V Juretu je več anarhista. Je bolj odločen, neposreden, ko je treba zagovarjati svoja stališča. Sam v življenju funkcioniram malo drugače. Mi je pa všeč, da v procesu glasbenega ustvarjanja lahko zavzamem to agresivno držo brez sramu in si včasih dovolim kakšne stvari, kjer bi se Jure želel racionalno potegniti nazaj, ampak mu ne dovolim. Ker je glasba malo bolj moj jezik izraza, on pa jo postavlja v kontekst. Poslušava se in se poskušava dopolnjevati. Kaj pa vem, kdo je črn in kdo bel. To težko rečem.

Kdo ima danes lažjo nalogo: diplomat ali anarhist?
UB: Anarhist ima več materiala v teh časih, diplomat pa več dela (smeh).
JN: Ker gre za izrazito oseben projekt, se obe osebnosti – ki seveda nista enoznačni – izrazita skozi glasbo. Osebno bi mi zagotovo prišlo prav, da bi kdaj držal jezik za zobmi, Urošu pa, da bi spregovoril na glas. Ampak to počneva na tej plošči.
UB: Sam zagotovo lahko rečem, da je ta bend zame korak naprej pri zastopanju svojih stališč v smislu, da si nekatere stvari upam bolj, kot si jih mogoče v kakšnem drugem bendu. In to me sprošča in hkrati daje zagon, da sem na kakšnem drugem področju bolj neposreden, kjer je to bolj potrebno.

Če na vas deluje sproščujoče, kakšen učinek ima vaša glasba na občinstvo? Začutijo to iskrenost na koncertih?
UB: Mislim, da. To je relativno vprašanje glede na to, da vemo, kako se danes glasba konzumira. Ampak mislim, da si tisti ljudje, ki si vzamejo čas za Natriletno kolobarjenje s praho, vzamejo čas tudi za vsako skladbo posebej in da premišljujejo o najinih sporočilih.

Ko beremo vaša besedila, so popolnoma drugačna, ko jih tudi poslušamo v vajini interpretaciji. Kako sploh nastane neka pripoved na melodijo?
JN: Na tej plošči je nastajala na vse mogoče načine. Nekaj skladb sva začela ustvarjati z Uroševim 'riffom', z glasbeno intervencijo, in potem sva prišla z improvizacijo in dodelavo besedila do končnega izdelka. Spet v drugih primerih sem prinesel golo besedilo, pri tretjem sem prišel z že brundanim besedilom in ga je Uroš uglasbil (smeh) … Skladbe so nastajale v obdobju zadnjih treh let zelo organsko – na vajah, zato, da nama ni dolgčas. In to se pozna. Nobena ni posiljena in pri nobeni nisva čutila pritiska, da jo morava ustvariti. Zato se mi zdijo skladbe bolj zrele in nobena ni umeščena na album z razlogom, da vidimo, kaj se bo zgodilo.
UB: Ja, nisva tak bend, ki ima na zalogi 20 skladb in gre potem v studio, kjer se producent namesto naju odloča, katere so primerne za umestitev na album. Kolikor se zdi na prvi pogled, da bi lahko bilo v ozadju veliko filozofije, je ni. Gre samo za to, da stvar deluje kot celota.

Kaj vaju je toliko zmotilo na sobotah, da je postala tema vajine skladbe? Po navadi smo jezni na ponedeljke.
JN: Ne vem, če skladba Druga sobota zares govori, da je kaj narobe s sobotami. So pa zagotovo dan, ki si zasluži obravnavo in svoje mesto. Ta skladba je nastala z Uroševo besedilno intervencijo, ker sem mu predložil veliko bolj prozno zapisano gmoto besedila, nato pa je Uroš s svojim občutkom za zvočnost besedila in vsebino potegnil ven tiste stvari, ki zdaj funkcionirajo v skladbi, kot je na albumu.
UB: Ne vem, če govori skladba vsebinsko prav o tem, da je s sobotami nekaj narobe. Lahko bi bil kateri koli drug dan. Če že, je sobota sinonim za neko družinskost, umirjenost. Po drugi strani je sobota sinonim za sproščanje najstniških ali poznonajstniških endorfinov. Vmes pa se ti lahko zgodi marsikaj. Lahko greš tudi viset na Dolgi most in se spraševat, ali boš skočil ali ne. Ta besedila dojemam drugače, kot mi jih Jure zapakira (smeh). Raje jih nočem interpretirati.
JN: Uroš je nepoboljšljivi optimist in bi bil zgrožen, če bi se lotila analize besedil. Je bolje, če jih samo poje.
UB: Mogoče lahko na tem mestu poveš eno anekdoto …
JN: Uroš mi je dal album neke druge skupine, v kateri deluje, da ga poslušam. Poslušam, pridem na vajo in mu rečem, da je super. Predvsem sem pohvalil besedila, ki so temačna, zamorjena. Sploh tam, kjer dekle umira zaradi AIDS-a. Uroš me pogleda z nedolžnimi očmi in reče: "Pa kako? Ne. Ona je noseča, zato je v bolnišnici." Potem pa je šel vprašat avtorja besedila, o čem govori, in seveda sem imel jaz prav (smeh).

Motiv družine vama tudi ni ušel na tem albumu. In sicer pravita: "Prva družina ni edina družina, druga družina ji diha za vrat." Brez konteksta bi lahko te besede lahko dobile precej različno razumevanje. Je bil to cilj?
UB: Če sprašuješ mene kot nepoboljšljivega romantika, bi ob prvem branju – in tudi, ko sem ga prvič pel – mislil, da gre za kakšen oglas stranke Aleša Primca (smeh). V resnici pa vem, da smo na čisto drugih bregovih in da gre za konglomerate moči – tako v lokalnih kot v širših skupnostih. Lahko se zlahka prenese – in mislim, da je pesnik tudi tako želel pozvati – na politično dogajanje. In če pogledamo naše mesto, se v marsikateri panogi, kjer so družine od nekdaj prisotne, in se še krepijo.
JN: Gre za najbolj eksplicitno politično skladbo na albumu. Govori pa o strukturi delovanja slovenske in tudi širše družbe, kjer je prisotna ta družinskost. Hkrati ko sem pisal to besedilo, sem napisal tudi kolumno za Delo o fenomenu družine v njenem slabšalnem smislu. Prvi komentar spodaj je bil: "Pa kaj ima on zdaj proti tem družinam? 'Ziher' je …" Gre za fenomen, ki je prisoten v naši družbi in ga prepoznavam v tem besedilu. Mislim, da bi marsikomu prišlo prav, da bi poskušal interpretirati, če morda ta skladba ne govori tudi o njem.

Kakšen je danes čas, da postavljaš neposredno ogledalo družbi? Vse bi lahko zapakirali v metafore.
JN: Na neki način je zapakirano. Iz mojega položaja se mi ne zdi smiselno, da se izrekam dobesedno in posvečam skladbo Janezu Janši. To nima smisla. Hkrati pa material na plošči, ravno zaradi tega, ker je nastajal v obdobju zadnjih treh let, ni konceptualen material, ki bi ga začel s konceptom in ga razvijal. Je zelo iskren. Zelo oseben. In odraža problematike, s katerimi sem se sproti srečeval.
UB: Na to bi dodal, ko si omenila današnje čase … Zdi se mi, da je vse preveč zelo neposrednih vsebin. In zelo natančnih, ilustrativnih, neposrednih. Mogoče je naloga umetnosti na tej točki, da ni več toliko neposredna, ampak da ohranja prvinsko izročilo, kjer se je treba potruditi, da razumeš neke stvari. Drugače vse izgubi smisel v poplavi vsega.

Po drugi strani pa postrežeta tudi z bolj romantično platjo vajinega ustvarjanja. Tu imam v mislih skladbo Ko svet spi. Torej le ne temeljita zgolj na uporništvu in rokerskem panku. Kako je nastala ta plat?
UB: Ta skladba je zame ena lepših na albumu. Mogoče je najbolj zapakirana v pop in ima v sebi repetitivnost – kitico, refren. Celo solažo sva izpustila. Nekako mi je zelo blizu. Zelo je močna in ima neposredno vibracijo.
JN: Ker je nastajala sproti, je v obdobju, ko je nastala, bila to problematika, s katero sem se ukvarjal. Zataknila se mi je v glavi in sem jo ubesedil. Hkrati pa se tu kaže ta napetost med nama, ki sem jo prej omenil. Skladba ima pop pritikline, hkrati pa z njo ostaja ves čas nekaj narobe. Kar mi je všeč in se mi zdi pomembno. 'Spucane' stvari so dolgočasne. Morajo biti umazane. Imeti patino, da zares zasijejo.
UB: Tudi pesnik v tej skladbi ni popolnoma srečen. Ne gre za popolnoma klasično ljubezensko zgodbo. Vmes so temačni trenutki, za katere se mi zdi, da naredijo vsebino še bolj zanimivo in bolj življenjsko. Povedano je na tak način, da se mi zdi, da je malo ljudi v Sloveniji zmnoženih napisati takšno besedilo.

Lahko po vajinem mnenju poveš več z besedo ali sliko?
JN: Mislim, da je ravno glasba zanimiv fenomen, ki združuje linearno in 'gestalt'. Ker je časovni fenomen. Nujno linearna. Hkrati pa melodija deluje hkrati linearno in 'gestalt'. Zadnji ton odzvanja prvi ton. Na neki način je to res tudi za literaturo. Toda v tem primeru je v ospredju moja fascinacija nad glasbo, ki to zmore. Obenem pa nisva likovnika in je to najino izrazno sredstvo.
UB: Razlikuje se proces konzumacije. Ta je pri opazovanju slike ali gibljive slike drugačen in seveda isti na neki način. Glasbo doživljamo na drugih ravneh kot samo sliko. Slika je hkrati ilustrativna vsebina, ki je ne moremo prevesti na linije. Ampak ves čas ne moreš zanikati, da nekaj obstaja. Neka gmota. Toda ne moreš je spraviti v obliko. Sliko pa lahko prevedeš na raven zunanjega sveta in takoj iščeš identifikacijske opore glede na sebe. In še nekaj: glasbe je v hipu konec. Od tebe je odvisno, koliko časa bo živela v tebi.

Za nekoga, ki zelo lepo operira z besedami, kako se potem znajde na albumu skladba, ki je posvečena kraticam? Kaj vaju je tako razjezilo?
UB: Naj ti vrneva vprašanje: ali si samozaposlena v kulturi?

Ne.
JN: Potem pa nimaš te sreče. Ta skladba je v svojem naslovu avtorsko delo Finančne uprave Republike Slovenije. DDD-DDD je dejansko ime obrazca, ki ga samozaposleni izpolnjujemo vsako leto marca ali aprila. Hkrati me je izzvala kratica s svojo ritmičnostjo in absurdnostjo. Vse ostale pritikline so prišle kar same zraven. Po drugi strani pa je to velik del našega sodobnega jezika. Rahlo sem ponosen, da moja generacija ne pozna vseh kratic, ki so v skladbi. Ampak sem prepričan, če bi jih pokazal komu mlajšemu, bi razen DDD-DDD prepoznal vse.
UB: To je bila na pol 'fora', ki sva si jo na koncu pustila v studiu. In potem sva jasno štartala samo na zlogovnost. Ima pa skladba ogromno sporočilnost.
JN: Za dve skladbi sva takoj vedela, kje bosta pristali na albumu. Vedela sva, da se bo začel s skladbo Druga sobota in končal s skladbo DDD-DDD. Vse drugo pa so bile daljše debate.
UB: Kjer je zmagal Jure!
JN: Zmagal … Imel sem prav.

Kako gledata na to, da ljudje krajšajo vajino ime na N3L? Sta občutljiva na to?
UB: Ne.
JN: To je najin 'piarovski kiks', ker sva v likovni opremi na prvem albumu uporabila to kratico. Je pa tudi kratica, ki sva jo sama uporabljala pri zapisovanju imena projekta. Natriletno kolobarjenje s praho je besedna zveza, ki mi je zvočno, stilsko, zlogovno zelo všeč. In ni počela prej ničesar. Sedela je v štirih učbenikih za srednjo in osnovno šolo in v dveh referatih na spletu. Vzel sem jo iz tega zaprašenega kota, obrisal z nje prah in jo dal na sprednjo polico. In zdaj se svetlika na naslovnici.

Če si izposodim besede iz ene izmed vajinih novih skladb: Kaj bi storila, če bi lahko storila kar koli?
UB: Jaz sem v redu. Bi ti kaj naredil drugače?
JN: Jaz bi naju prepoznal kot nacionalno dobro in naju dosmrtno subvencioniral s skromnimi tisoč petsto na mesec, da bi lahko delala naprej, kar počneva. Otresena skrbi vsakdanjega življenja.
UB: Če sva že tako daljnosežna, bi šel še korak dlje in bi vzel v roko čarobno palčko in vsakega slehernika na tem planetu oplemenitil s povprečnim inteligenčnim količnikom 150. Na isto raven bi dvignil tudi njihovo čustveno zavest. Mislim, da bi bilo življenje bistveno lažje.
JN: In dobil bi trumo hiperinteligentnih psihopatov in apokalipso.

Mislim, da bi se povečala tudi prodaja vajinih albumov.
JN: To pa je mogoče – za tistih nekaj trenutkov, preden bi se svet sesul vase (smeh).
UN: Tu sem jaz romantik, on pa gre takoj 'razf***' stvar.