Bliskovita razvoj in uspeh Beatlov bi presenetila še Darwina: leta 1964 so še peli I Want to Hold Your Hand v družinskih oddajah, dve leti pozneje pa so že eksperimentirali z LSD-jem in pisali pesmi o smrti in meditaciji. Ko se jim je leta 1966 fotograf Robert Whitaker pridružil na svetovni turneji, so Beatli vodili nekakšno dvojno življenje: medtem ko so v Londonu snemali pesmi za svoj najbolj eksperimentalni album do takrat (Revolver), so na koncertih po Nemčiji in na Japonskem dekletom še vedno dajali, po kar so prišle: poštirkane obleke, ozke kravate in "prijazne" hite tipa I Feel Fine in I Wanna Be Your Man.

Whitaker - ki je cel kup doslej še neobjavljenih fotografij nedavno izdal v knjigi Eight Days a Week - je "fantastično četverico" fotografiral na presečišču njihove kariere: dobra tri leta so minila od njihovega prvega vzpona na vrh lestvic in dobra tri leta so jih še ločila od razkroja skupine. Kakšen občutek se je bil družiti z največjo skupino na svetu? "To je bil vrtinec letov v prvem razredu, čudovitih hotelov, tisočev vreščečih deklet in hitrih avtomobilov," se spominja danes 68-letni Whitaker.

Kaj se zgodi, ko skuša John Lennon ostati neopažen?
Ko so prišli na Japonsko, so se tradicionalisti začeli oglašati, da skupina ne bi smela nastopiti v dvorani Budokan, ki je namenjena tradicionalnim borilnim veščinam. Fantom so celo grozili s smrtjo in varnost je bilo treba tako poostriti, da so bili bolj ali manj ujeti v svoji hotelski sobi v Hiltonu. "John tega kmalu ni več zdržal in se pod predpostavko, da Japonci Evropejcev tako ali tako ne ločijo med seboj, izmuznil na tokijske ulice. Seveda neopažen ni ostal dolgo; več varnostnikov ga je moralo iti reševat."

Razvpite "mesarske" fotografije
Whitakerjevo sodelovanje z bendom je bilo takrat že kontroverzna kombinacija: marca tistega leta jih je slikal za njihovo najbolj šokantno naslovnico: za malo ploščo Yesterday and Today so bili slikani s polnimi naročji surovega mesa in obdani z razčetverjenimi plastičnimi lutkami. Takrat so seveda pisali cele takrate o globlji simboliki fotografije: Je to komentar na vietnamsko vojno? Ali pa kritika novinarjev, ki "mesarijo" njihovo delo? Fotograf zdaj pojasnjuje: "Ideja se mi je porodila med spanjem: sanjal sem o čredi deklet, kako je raztrgala Beatle na poti iz koncertne dvorane."

Diktatorjeve žene ne zavrneš
Omeniti velja tudi "incident" z Imeldo Marcos: ko so nastopali v Manili, jih je povabila na čaj, a sami fantje o tem niso bili obveščeni in zato vabila niso uradno zavrnili. Jutro po koncertu so tako šele iz naslovnic časopisov razbrali, da so kar naenkrat državni sovražniki 1, 2, 3 in 4. Med glasnimi demonstracijami in prerivanjem so se nemudoma spravili na letalo in do zadnjega hipa niso vedeli, ali ne bodo nemara končali v filipinskem zaporu.

Imeldina "zasluga" za Sgt. Pepperja
Po azijski turneji z Beatli se je Whitakerjeva kariera začela strmo vzpenjati (za revijo Oz je slikal vse od Salvadorja Dalija pa do Micka Jaggerja na snemanju filma Ned Kelly). Beatli so šli nastopat po Ameriki, a so turnejo predčasno prekinili (verjetno tudi zaradi grenkega priokusa s Filipinov). Njihov takratni asistent Neil Aspinall je pozneje izjavil, da so bili protesti v Manili "zadnji žebelj v krsti njihovega koncertiranja".
Dalo bi se celo zaključiti, da če ne bi bilo Imelde Marcos, se bend ne bi tak hermetično zaprl v studio - in naslednji album, Sgt Pepper’s Lonely Hearts Club Band, morda ne bi bil taka mojstrovina, kot je.

Ana Jurc