"Ne tako zelo dolgo nazaj," je Beck zapisal svoji novi zbirki pesmi Song Reader na pot, "je bila pesem, dokler je ni kdo zaigral, samo list papirja."

A vendarle zbiranje okrog družinskega klavirja in prepevanje zimzelenih uspešnic za večino med nami ni ravno pogost način preživljanja prostega časa .... Zakaj je torej Beck sklenil svoj novi "album" izdati v obliki notnih zapisov? Konec koncev to pomeni, da je svoj album "zaklenil" za vse oboževalce, ki glasbe ne znajo brati in ki ne igrajo na noben instrument. Je pa, po drugi plati, tako tiste druge "prisilil", da z njegovo glasbo dejansko stopijo v dialog - ne pa, da jim samo inertno zaseda trdi disk na računalniku.

Vsaka izmed 20 pesmi na albumu Song Reader je natisnjena v spremstvu ilustracij in lažnih oglasov, podobnih tistim iz prve polovice 20. stoletja. Na Amazonu lahko celoten paket kupite za 22 dolarjev. (Ni PA treba, da se vsi, ki nimate glasbene izobrazbe, počutite posebej izpuščeni: album je bil v enaki meri kot zbirka glasbe zamišljen tudi kot objet d'art; pri vizualni komponenti je z Beckom sodelovala grafična umetnica Jessica Hische.) "Album smo sestavili in predstavili kot knjigo za kavno mizico," pravi Beck. "Lahko je nekaj, kar dejansko bereš, ali pa predmet, ki sproži pogovor o našem odnosu do glasbe in o tem, kako se je ta spremenil v primerjavi s preteklostjo."

Beck kljub drugačnemu pristopu ostaja zvest svojemu čutu za odbito. Pri pesmi Now That Your Dollar Bills Have Sprouted Wings dodaja opombo, da je zaželeno, da jo izvajaš v duetu z izterjevalcem dolgov. Instrumentalna Mutilation Rag je ragtime performans, Why Did You Make Me Care? pa je pripoved o razpadu najstniške ljubezni.

Brahms in Beethoven, "skomercializirani" duši?
Največja razlika med dojemanjem glasbe "nekoč" in danes je, da pred pojavom plošč pač ni obstajala ena sama, "uradna" oblika določene pesmi. Druga sprememba pa je v vseprisotnosti notnih zapisov: v 150 letih pred drugo svetovno vojno je bilo tiskanje notnih pol tako donosen posel, da so celo "izbrani" skladatelji, kot so Brahms, Beethoven in Mozart, zložili kako skladbo v popularnem slogu, namenjeno izrecno za ljubiteljske glasbenike doma. Notni zapis za Sweet Leilani, pesem Binga Crosbyja, so leta 1954 prodali v neverjetni nakladi 54 milijonov izvodov (to pomeni en izvod na tri Američane, kar je občutno več, kot je bilo prodanih izvodov Jacksonovega Thrillerja).

Danes je seveda drugače. "Ključni" elementi pesmi, po kateri jo prepoznamo, se po navadi ne skrivajo v njenem notnem zapisu, ampak v vokalnih značilnostih ali improviziranih detajlih njenega "uradnega" izvajalca. "Stavil sem na minimalizem," je za Los Angeles Times razložil Beck. "Glasbo sem razslojil na plasti in te plasti določajo pesem. Če jo oskubim do golega ogrodja, potem zares vidim, iz česa je pesem zgrajena. Tako sem se lahko znebil vsega, kar je bilo preveč intelektualistično ali obskurno."

Popolnosti se ne da izsiliti
Beck notne pole po antikvariatih in bolšjih sejmih zbira že od otroštva, z idejo albuma pesmi v slogu prve polovice 20. stoletja pa se je poigraval od leta 1996. "Leta 2004 sem poklical založbo McSweeney. Hoteli smo izdati knjigo, pa potem nisem imel časa. Potem sem okoli tretjega leta ukvarjanja s projektom dobil tremo. Če nameravaš ljudi prositi, naj igrajo tvoje pesmi, potem vsaj imej dobre pesmi!" je izjavil za zgoraj omenjeni časopis. "Na koncu sem ugotovil, da gre bolj za idejo. Dobrih pesmi ne moreš izsiliti."

Če je Beck svoje pesmi zapisal, bi človek lahko sklepal, da je to njihova "dokončna" in "prava" različica - a v resnici svojim poustvarjalcem ne narekuje zvestobe napisanemu, kakršno zahteva klasična glasba. "V resnici bi raje videl, da bi pesmi bile grobi obrisi, ki jih nato vsak 'sfrizira', kakor mu ustreza. Na koncu je bilo precej arbitrarnega pomena, kako smo zapisali denimo aranžma za klavir."