Tenorist Branko Robinšak je nagrado Prešernovega sklada prejel za pevske vloge Vladimirja Igorjeviča v Borodinovi operi Knez Igor, Lazarja v istoimenski kantati Franza Schuberta, Franza v Offenbachovi operi Renske nimfe, Don Joseja v Bizetovi operi Carmen, Pinkertona v Puccinijevi operi Madame Butterfly in Des Grieuxa v Puccinijevi operi Manon Lescaut.

Po besedah pisca utemeljitve Leona Stefanije je umetniško delovanje Branka Robinšaka polno laskavo ocenjenih izvedb iz klasičnega opernega in koncertnega tenorskega repertoarja - od debija pred 28 leti, ko je še kot študent nastopil v ljubljanski Operi v vlogi Tamina v Mozartovi Čarobni piščali, pa vse do današnjih nastopov na domačih in tujih opernih in koncertnih odrih. Poslušalce in kritike je navdušil s celovitimi pevskimi kapacitetami: z lepoto glasu, doživetostjo nastopa ter pevsko tehniko.

Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikom priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Branko Robinšak odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na vloge, za katere ste nagrajeni, najbolj ponosni ali bi rekli, da je vrhunec vašega ustvarjanja kje drugje?
Ali nagrada prihaja v pravem času, ne vem; pravzaprav sem mislil, da je sploh nikoli ne bo. Verjetno pa velja stavek: "Ko je učenec pripravljen, pride učitelj!" In učenec ostajam tako in drugače še naprej, kajti kot kaže, to še ni vrhunec mojega ustvarjanja. Na vloge, za katere sem nagrajen, sem pa ponosen predvsem zato, ker so mnoge izmed njih bile izvedene v času prenove ljubljanske opere in so pomagale meni in tudi ansamblu držati iz vode nos pred utopitvijo, ki nam je bila namenjena.

Vladimir Igorjevič v operi Knez Igor, Lazar Franza Schuberta, Franz v Renskih nimfah; Don José v operi Carmen, Pinkerton v Madame Butterfly in Des Grieux prav tako v Puccinijevi Manon Lescaut. Katera od vlog vam je predstavljala največji izziv in zakaj?
Največji interpretacijski in tudi tehnični izziv je vloga Des Grieuxa v Puccinijevi Manon Lescaut. Kot taka velja za eno izmed najtežjih v tenorskem repertoarju in velja pravilo, da tista operna hiša, ki ima pevce za tako predstavo, velja za ugledno.

Kaj vam v prvi vrsti pomeni priznanje? Menite, da bi lahko bila prelomnica v vaši karieri oziroma bo kakor koli vplivala na vaše ustvarjanje?
Priznanje mi pomeni veliko prav zaradi dejstva, da je bilo predlagano v moji matični hiši in je bilo, kot mi je znano, sprejeto soglasno brez nepotrebnih "akrobacij" tudi na vseh drugih instancah. Mislim, da to ne more biti prelomnica v moji karieri, ki traja že 27 let, je pa potrditev, da sem nekatere stvari zastavil prav in se mi zdaj obrestujejo.

Operni pevci ste na odru mogočni, trdni umetniki, a verjetno se za tem - kot pri vsakem od nas - skriva tudi neka ranljivost, krhkost. Sami verjetno po vseh teh letih nastopanja treme več nimate. Kje pa morda, če sploh, v sebi vendarle prepoznate kanček ranljivosti in ali je ta morda celo nujno potrebna za prepričljivo odigrano vlogo?
Operni pevci na odru igramo mogočne in trdne like, v resnici smo pa zelo krhki in ranljivi. Posebno v današnjem času, v katerem je demokracija na Šentflorjanskem in tudi drugod prerasla v neartikulirano in včasih avtistično stanje, je velikokrat težko nastopati. Včasih pred nastopi ali pa vmes kakšen "slovenski operni lubadar" poseje pot z zbadljivkami in takrat se trema spet pojavi, vendar v neki drugačni obliki. In tudi to je moja (naša) naloga, naučiti se premagati te ovire in podati nastop tako, da tega nihče ne opazi.

Kot solist nastopate tudi na odrih pomembnih evropskih opernih hiš. Je med opernim občinstvom v tujini in doma oziroma med samim odnosom javnosti do operne umetnosti doma in v tujini zaznati kakšno razliko?
Je in ni! V tujini je mogoče več izobražene operne publike, pri nas smo pa v glavnem mestu že štiri leta brez opere kot kontinuiranega gledališča in to se verjetno pozna. Res pa je, da tako tuja kot tudi domača publika v veliki večini odprtih rok, ušes in oči sprejme ponujeno energijo v obliki petja in igranja.

Letošnja proslava nosi naslov Umetnost umetniku. Kaj Vam daje umetnost?
Umetnost, moja umetnost, je zame način življenja, razumevanja sveta, komunikacije med ljudmi in živalmi, naravo in vesoljem. Je tista dimenzija življenja, ki vsakemu ni dana, jo pa vsak človek na neki način zasleduje. Zadovoljen smem biti, da sem "izbran", kar mi pa nalaga obvezo posredovanja in dajanja onim, ki tega nimajo.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali? Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?
Ne bi želel trobiti v tisti stereotipni rog, da država premalo daje za kulturo. Vseeno ne smemo pozabiti na mnogo gledališč, orkestrov ter mnogo društev, ki jih država financira in podpira. Pa bi vseeno pri tej zadevi nanizal nekaj dejstev, ki jih pravzaprav nikdar ne slišim ali ne berem o njih. Ni bistvo kulture kot take, da je sama sebi namen, ampak je bistvo vsega to, da pride kultura in kulturnost do ljudi in jim razširi obzorje v smislu nekega notranjega spoznanja. In to spoznanje bo potem tisto, ki bo ljudi privedlo do drugačne medsebojne komunikacije in veliko problemov, ki jih nekateri želijo rešiti z zakoni, bo kar naenkrat izginilo. Mislim, da je pri nas kot v eni izmed tranzicijskih držav ta problem mnogo bolj očiten kot na zahodu, kjer so take in podobne probleme reševali že mnogo prej. Sigurno pa je, da je vsak cent, ki ga država investira v kulturo, dobra naložba, seveda ob skrbno pripravljenih prognozah in načrtih za kulturni razvoj prebivalstva, predvsem mladega. Povsod je tako, da ko se pojavi kriza, se začne najprej rezati pri denarju za kulturo, kar je po mojem mnenju zgrešeno.

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?
Zavedati se moramo, da je naša "zgodba o uspehu" pristala na trdih in trdnih tleh in da je stanje duha v družbi temu primerno. Mnogo nas je, ki smo ob procesu proti četverici 88. leta naivno verjeli, da bo to, kar bo prišlo, veliko boljše od tistega takrat in da le nismo taki, kot se je kasneje izkazalo, da smo. Ni bil samo družbeni red tisti, ki je omejeval Slovence, ampak tudi vcepljen šentflorjanski narodni karakter, ki nas pravzaprav omejuje skozi vso našo zgodovino. Mislim, da v preteklih dvajsetih letih nismo znali izkoristiti zgodovinske prilike, ki se nam je ponudila in nam je bila podarjena. Zapadli smo v sektaštvo, prepire, podtikanja, brezmejno hlastanje po denarju in moči (beri oblasti) in ob tem pozabili na cilj, ki smo si ga zadali na začetku poti. Ne morem se strinjati z mnogimi, ki me prepričujejo, da je to normalno. Če bi pravilno zastavili zdaj, bi se prvi rezultati pokazali šele v naslednji generaciji, zato je skrajni čas, da se prave spremembe začnejo postavljati takoj!

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?
Umetnost je, kot pravite, zrcalo družbi, jaz pa dodajam, da je tudi zrcalo družbe kot take. Samorefleksija, kot sem omenil že prej, pa je tej družbi resen problem in občutek imam, da smo v splošnem kulturnem razvoju naroda v nekem smislu stagnirali, kar pa je bilo najverjetneje potrebno, saj smo, upam, prišli do spoznanj, ki nam bodo pomagala naprej. Odnos do kulture, kultiviranost in kulturnost se začne najprej doma v družini, nato v vrtcu, nato v šoli in tako naprej. Samo družba, ki se te definicije zaveda, ima možnost preživetja na neki višji evolucijski stopnji, kamor si vsekakor naši ljudje želijo. Strani in strani o tem bi lahko napisal, vendar se zavedam, da imamo Slovenci velika filozofska in sociološka imena, ki to veliko bolje znajo od mene in vredno jim je prisluhniti.