Oglas
Film Tonyja Palmerja z naslovom O, Fortuna razkriva temen madež na življenju Carla Orffa (1895-1982), ki se je do velike slave prebil po premieri znamenite scenske kantate Carmina Burana na shodu nacistov leta 1937. Po drugi svetovni vojni so sicer zahodni zavezniki Orffa označili kot sposobnega denacifikacije in so mu tudi dovolili neovirano nadaljevati kariero, vendar pa najnovejši dokazi govorijo o tem, da se je Orff morebitni zaporni kazni izognil z grdo prevaro. Orff zares nikoli ni bil pravi nacist; celo z velikim prezirom je gledal več kot le butaste kulturne vrednote.
Kurta Huberja, ki je Orffu tudi pomagal pri libretih, odpeljali nacisti, skladatelj ni hotel niti poslušati Huberjeve žene, ki ga je rotila, da naj kot priljubljeni Hitlerjev skladatelj posreduje in pomaga iz zapora spraviti njenega moža. Težko je sicer verjeti, da bi Orff Huberja lahko rešil pred vislicami, saj so Huberja obsodili na smrt kot narodnega izdajalca najhujše vrste; bil je soustanovitelj odporniškega gibanja Die Weisse Rose (Bela vrtnica), tako da bi tudi besede Carla Orffa težko kaj zalegle.Iz slabiča je nastal (lažni) junak
Bojazljivost Carla Orffa je verjetno koreninila tudi v tem, da je bil eden izmed njegovih starih staršev judovskega rodu, kar bi seveda nacisti, če bi Orff preveč 'rovaril', kaj hitro lahko uporabili kot povod za posredovanje proti njemu. Torej je njegova zatajitev prijatelja vsaj delno razumljiva; veliko manj razumljiva in tudi popolnoma neopravičljiva pa je poteza, ki si jo je Orff privoščil po koncu vojne. Ko so Američani presojali njegovo 'sposobnost, živeti v postnacističnem svetu', je Orff svojo kompetenco dokazoval z veliko lažjo. Razglasil je, da je pomagal ustanoviti zgoraj omenjeno odporniško gibanje Die weisse Rose, torej si je pripisal dejanje, zaradi katerega je njegov prijatelj v februarju 1943 kot svarilo potencialnim upornikom visel na javnem trgu.
Da ni bilo treba poslušati onega judovskega skladatelja Mendelssohna
Očitno je bil Orff precej bojazljiv človek, o čemer govori tudi pričevanje ene izmed njegovih štirih žena. Kot so zapisali v časopisu The Times, je Orffova življenjska sopotnica dejala, da je bil Orff poln "demonskih sil" in da se je včasih kričeč zbudil sredi noči, druga žena pa ga opisuje kot moža, ki je preziral ljudi in ni bil sposoben ljubiti. Bržkone je bil strah njegov življenjski sopotnik in tako je, da bi se prikupil nacistom, celo napisal novo partituro za Shakespearjev Sen kresne noči. S tem je omogočil, da je bilo odlično in tudi med nacisti cenjeno Shakespearjevo dramo mogoče spremljati, ne da bi bilo treba poslušati 'ono staro' partituro 'onega' judovskega skladatelja Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Seveda je težko pravilno soditi dejanja nekoga, ki se je znašel v nečednem primežu med nacisti, ki so ljubili njegovo glasbo, uporniškimi prijatelji in mučnim zavedanjem svojega 'nepravega' družinskega izvora. Vseeno pa so filmi in knjige v maniri izdelka Tonyja Palmerja vedno dobrodošli, saj nam odkrivajo nove poglede na življenje v eni najbolj zloglasnih diktatur, obenem pa razkrivajo nenavadne osebnosti avtorjev največjih umetniških del.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje