Starosta slovenskih dirigentov se je v dirigentski karieri posvečal predvsem glasbi 19. in 20. stoletja, posebno mesto pa so zavzemala dela sodobnih slovenskih avtorjev. Bil je direktor SNG Opera in balet Ljubljana ter šef dirigent Slovenske filharmonije in Simfonikov RTV Slovenija.

Samo Hubad je največje uspehe dosegel v obdobju skoraj dve desetletij trajajočega dirigiranja Simfonikom RTV Slovenija. V tem obdobju je radijski simfonični orkester postal najboljši jugoslovanski simfonični orkester in najučinkovitejši "jugoslovanski izvozni kulturni proizvod". Sicer je Hubad prepričal z interpretacijami simfoničnih in opernih del ter kot izkušen poznavalec glasbenih slogov vse do najmodernejših smeri. Znan je bil po širokih gestah in močnem poustvarjalnem izrazu.

V Operi in baletu SNG v Ljubljani je dirigiral od 1942 do 1958 in bil med letoma 1948 in 1952 tudi njen direktor. Od 1959 do 1964 je bil stalni gostujoči dirigent Opere in baleta ter Filharmonije v Zagrebu, od 1947 do 1966 pa šef dirigent Slovenske filharmonije. Do 1980 je bil nato šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija, po letu 1979 pa je še redno dirigiral v Operi in baletu SNG Maribor. Kot eden redkih slovenskih dirigentov je hkrati samostojno gostoval malodane v vseh evropskih državah in Aziji.

Priznanja niso izostala
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Leta 1948 je prejel zvezno nagrado, je tudi trikratni prejemnik nagrade Prešernovega sklada in dobitnik nagrad na festivalih jugoslovanske glasbe na radiu za najboljše interpretacije. Leta 2002 je bil imenovan za častnega člana Slovenske filharmonije, istega leta je prejel tudi srebrni častni znak svobode RS.

Ohranjeno za zanamce
Med številnimi posnetki za različne radijske in televizijske arhive ima za seboj tudi izjemno bogato diskografijo, med njimi pa za Radio Slovenija prednjačijo kompletni arhivski posnetki številnih oper, kot so Tosca, Madame Butterfly, Don Kihot, Črne maske, Trubadur, Ero z onega sveta, Faust, Orfej in Evridika.

S Črnimi maskami si je upal tvegati že pred pol stoletja
Pod Hubadovo taktirko so leta 1957 na oder prvič po praizvedbi leta 1929 postavili opero Črne maske, biser primorskega skladatelja Marija Kogoja. Opera, ki so jo letos ponovno postavili na oder v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) v Mariboru, bo drevi - tokrat pod taktirko Uroša Lajovica - na ogled v Cankarjevem domu. Predstava je del programa Festivala Ljubljana.

Samo Hubad se je rodil znani glasbeni družini, pevki Jerici Dolenc ter pevskemu pedagogu in zborovodji Mateju Hubadu. Kompozicijo in dirigiranje je študiral na domači glasbeni akademiji pri Slavku Ostercu in Danilu Švari. Po diplomi se je izpopolnjeval v Salzburgu pri H. Schmeidlu in Carlu Zecchiju, zasebno pa še pri Vaclavu Talichu v Pragi.

Hubadovo "klasično glasbeno zgodbo" pozna večina ljudi, le malokdo pa ve, da se je v mladosti kot vsestranski glasbenik posvečal tudi zabavni glasbi in džezu ter igral na klavir in kontrabas, občasno pa je tudi pel. Nad to glasbo se je navdušil v Orkestru Bojana Adamiča, ki je deloval med letoma 1935 in 1942 in je bil po svoji zasedbi zelo podoben današnjemu Big bandu.