Glasbenik, filozof in, kot si sam pravi, "siva eminenca", ki iz ozadja vleče niti zasedbe Katalena, se po svojem predlanskem izletu v solistične kantavtorske vode in albumu Strah je odveč vrača z novim ploščkom. Konec sveta vedno pride nenapovedano bo nocoj ob 21.00 predstavil s koncertom v Kinu Šiška. O sebi pravi, da je malo dolgočasen. V spodnjem intervjuju se lahko prepričate, da to ni niti slučajno res.

Silence sta pred dobrim mesecem izdala Musical Accompaniment for the End of the World, vi zdaj napovedujete, da Konec sveta vedno pride nenapovedano. Je kaj takega v zraku? Je to zeitgeist?

Ne vem; v zadnjem času še nisem srečal fantov iz Silence – ampak tudi mene zanima, kako to, da smo se tako lepo poklopili. Mimogrede, to se mi ni zgodilo prvič v življenju: pred osmimi leti smo v razmiku približno enega meseca Katalena in Brina izdali plošči Babje leto in Mlado leto. Očitno se vsake toliko časa zgodi kak tak zanimiv "poklop".

Seveda pa se neki element tega stavka – sicer zelo ironično – navezuje tudi na vse divje napovedi, ki jih poslušamo, in na celotno ozračje panike in občutka, da je vsega konec. No, v mojem primeru je konec sveta predvsem zelo intimna izkušnja, nekaj, kar se vsake toliko časa zgodi vsakomur – da se ti življenje dobesedno obrne na glavo, da se neki svet konča in se znajdeš na pragu drugega. Ko ti nekdo umre, te nekdo zapusti ali ko si pač prisiljen spremeniti zelo osnovne parametre svojega življenja. V prvi vrsti me zanima ta izkušnja, seveda pa so lahko prisotne tudi tiste bolj socialne in globalne. Na ta način se lahko bere naslov tako komada kot albuma.

Vaš samostojni prvenec, Strah je odveč, je bil zastavljen zelo minimalistično, vse je temeljilo samo na vokalu in akustični kitari. Zdaj ste to zvočno sliko razširili in album posneli v spremljavi benda. Razumete to kot nadgradnjo predhodnika ali samo kot drugačen pristop?

Samo drugačen pristop. Kar se mene tiče, je pri tej plošči zelo drugačna predvsem ena stvar: prvič sem svojo glasbo dal iz rok, premagal tisto ljubosumje in posesivnost, ki ju do svojega dela verjetno čuti vsak ustvarjalec. Vse komade sem namreč najprej posnel v izčiščeni, kantavtorski formi, nato pa jih predal Matevžu Kolencu iz skupine Melodrom. Matevž je nato poskrbel za aranžmaje in šele po tem sva se lotila sestavljanja benda. Skratka, Matevževa vloga pri tej plošči je zelo pomembna, tako rekoč soavtorska.

Za sodelovanje ste se torej obrnili predvsem na glasbenike, s katerimi ste pravzaprav že dolgo prijatelji oz. sopotniki na ustvarjalni poti: na Polono Janežič, Mino Špiler, pravkar omenjenega Kolenca in tako dalje. Se vam zdi, da ste navezali stike že z vsemi, ki vas na slovenski glasbeni sceni zanimajo? Vas nikoli ne mika, da bi zakoračili v "območje nelagodja", mogoče sodelovali s kom, ki h glasbi pristopa na čisto drugačen način?

Verjetno se varneje in bolj domače počutimo z ljudmi, s katerimi se tudi sicer poznamo, s katerimi znamo komunicirati in s katerimi smo konec koncev tudi že vrsto let prijatelji. Kljub temu da so bili vsi ti ljudje vključeni tudi v moje prejšnje projekte – Blaž Celarec, ki igra na bobne, je bil na primer producent moje prve plošče - , je to zame nova zasedba. Vsi ti prepleti so se zgodili skozi leta, zdaj so se samo zgostili … Prijetno je, ko nekako že v naprej veš, kaj ti ljudje lahko dajo in kaj lahko od njih pričakuješ. Hkrati pa so to ljudje, ki te še vedno znajo presenetiti.

Na novem ploščku nadaljujete tudi rdečo nit protestne pesmi. Če je bila to prej Daša in marksist, zdaj temo nadaljuje Egon. Kaj so torej stvari, ki vas jezijo, ko se ozrete okrog sebe?

Daše in marksista jaz sploh ne razumem kot protestno pesem, prej kot neko bizarno ljubezensko zgodbo. Ampak morda ima res v sebi tudi ta element. Egon je definitivno bolj neposredno protestna pesem. Napisal bi jih še precej več, če bi si jih upal. Ne gre za to, da bi me bilo strah, kako bodo sprejete ali kakšne bodo posledice, ampak za to, da imam s pisanjem protestnih pesmi težave. Težko je biti neposredno kritičen, ne da pri tem zapadeš v banalnost. Na splošno ne maram ljudi, ki me v svojih pesmih skušajo učiti, kako je treba živeti ter kaj je prav in kaj narobe. To skoraj nujno pomeni precej radikalno poenostavljanje. Pesmi, ki nosijo protestno noto, se mi zato zdijo za ustvarjalca zelo zahtevne. Egon je prva pesem, kjer mi je, vsaj po mojem, to uspelo in kjer sem z rezultatom zadovoljen. Sicer pa me jezi marsikaj. Agresija, primitivnost, neumnost, zaslepljenost, pohlep.

Zanimiv mi je vaš način interpretacije pesmi; v nekem intervjuju ste pripomnili, da je "precej ravna, linearna, brez pretiranih čustvenih izbruhov". Je to odraz vašega karakterja na splošno, ali samo način, ki vam je bližji v umetniškem ustvarjanju?

V prvi vrsti se ne počutim kot pevec, to nikoli nisem bil in tudi nikoli ne bom. Zato se ne počutim dobro, kadar skušam preveč interpretirati. Pa tudi, kadar se potrudim in grem čez to svojo "bariero linearnosti", se mi zdi, da še vedno zvenim enako. Ko sem snemal to ploščo, sem imel na trenutke občutek, da sem nekaj zapel čisto drugače, kot pojem sicer, ko pa sem kasneje poslušal posnetek, sem ugotovil, da zvenim popolnoma enako. Tako da je to verjetno tudi stvar mojega karakterja – malo sem dolgočasen.

Besedila določenih pesmi se berejo kot precej intimni utrinki iz vašega življenja. Najbrž je vsaka pesem, ki jo nekdo napiše, do neke mere avtobiografska, ampak a se lahko v vaših pesmih dejansko iščejo dekleta "nežnih dlani in zelenih oči"? Nimate težav s takim razgaljanjem sebe?

Nimam nobenih zavor pred razgaljanjem svojega življenja. Zato, da dogodek postane pesem, mora pridobiti neko občo dimenzijo. To, da zgolj povzameš neko zgodbo, ki se je pripetila, je po navadi premalo za pesem. Ni me strah, da bi se ljudje prepoznavali in ni me strah tožb, čemur smo bili v slovenski literaturi seveda tudi že priča – preprosto zato, ker se ljudje v mojih pesmih pojavljajo … ne ravno kot simboli, ampak kot reprezentanti nečesa. To niso oni ali one.

V Kako končati to pesem? govorite o stvareh, o katerih veste nič oziroma veste "odločno premalo". To je zelo filozofska drža. Sta poezija in filozofija zate dva načina iskanja odgovorov, dve plati istega kovanca?

Filozofija, poezija in glasba - to je moj triatlon, področje boja, na katerem se gibljem. Zakaj ravno te tri? Ne vem, ker so mi najbližje, ker se skozi njih najlažje izrazim in raziskujem sebe in vse, kar me zanima. Kako končati to pesem? ni zrasla iz filozofske drže v smislu priznanja lastne spoznavne moči, če hočete, ampak je skušala biti nekakšno kopičenje. Mislim, da to zaradi samega aranžmaja pride tudi zelo jasno do izraza. Se pa seveda marsikdaj počutim popolnoma nesposobnega, da bi kar koli ugotovil ali izvedel - kaj šele ubesedil.

Zanimivo mi je tudi vaše javno udejstvovanje v vlogi filozofa. Vodite tako Filozofiranje v Varieteju v Kavarni Union kot tudi oddajo Panoptikum. Se predpostavka, da bi filozofija lahko zanimala širše občinstvo, torej ni izkazala za preveč optimistično? V konceptu "filozofije v vsakdanjem življenju" ne vidite nobenega protislovja?

Mislim, da filozofija je vsakdanje življenje - ni treba, da je akademska, podkrepljena s celim arhivom strokovnih referenc. Ljudje, ki si ne zastavljajo vprašanj in ki ne iščejo odgovorov nanje … Ne vem, jaz ne poznam nobenega. Mogoče obstajajo, ampak z njimi nisem v stiku. Mogoče tudi zato, ker bi se mi zdeli izjemno nezanimivi. Ampak kaj pa sploh je filozofska drža? Baje je filozofija, kako že?, umetnost umiranja - torej umetnost soočanja s svojim življenjem in z dejstvom, da ga bo enkrat konec. To se tiče vsakogar.

Vas zanima, kdo je vaše občinstvo? Se vam zdi, da vam močan pečat, ki ste ga s Kataleno pustili v slovenskem prostoru, pri samostojnem ustvarjanju pomaga ali škodi? Ljudje imajo zelo jasno predstavo o tem, kaj Katalena je, in jim gre lahko bodisi že v naprej na živce, ali pa morda od vašega albuma pričakujejo nekaj podobnega, in so nato razočarani.

Vse skupaj mi je zelo pomagalo. Ko sem "postal kantavtor" - dejansko sem na neki točki, ne da bi vedel, kdaj, to postal – sem bil že v izhodišču precej bolj resno sprejet in obravnavan, kot če ne bi imel zaledja v vsem, kar smo prej počeli s Kataleno. Moja štartna pozicija je bila precej boljša.

Se tudi na odru počutite varneje s tem "zaledjem" skupine?

Trema ni nekaj, česar bi se kdaj dokončno znebil. Še sreča, ker določena stopnja treme je skoraj nujna, če človek hoče biti, kakršen pač mora biti na odru. S Kataleno imamo za seboj že toliko prakse, da mi je z njimi verjetno lažje nastopati. Tudi po naravi sem bolj tip sive eminence kot pa nekdo, ki bi se rad izpostavljal. Pozicija vodje iz ozadja, ki jo imam pri Kataleni, mi zelo odgovarja, ampak tukaj pač nimam druge izbire, kot da se izpostavljam: Če se že izpostavim skozi besedila, je prav, da se tudi na odru. Zato sem na naslovnici obeh plošč tudi dal svoj fris. Kaj pa naj dam gor drugega?

Ana Jurc