Zgodovinski arhiv Celje je storil korak naprej in ustvaril zbirko, ki jo prepoznavajo kot vrednost, ki se je skozi Kl(j)ub oblikovala in preoblikovala v prostor raznolikih spominov, ki so pomembno vplivali na kolektivno identiteto mesta.

Kl(j)ub ali mladinski klub Celje, kakor se je nekoč imenoval in ki je bil ustanovljen leta 1965, je bil kot večina podobnih klubov po Sloveniji in takratni skupni državi Jugoslaviji, prostor, v katerem so se zbirali mladi. V večini primerov so jim ustanovitelji, takratna Zveza socialistične mladine, priskrbeli šahovnice in šahovske figure ter mizo za namizni tenis. V celjskem primeru je pingpong zamenjal biljard. Prirejali so tudi plese in občasno tudi kakšen koncert.

Mimogrede, eden prvih DJ-jev v celjskem klubu je bil tudi novinar TV Slovenija, Janko Šopar, ki je skupaj s poznejšim novinarjem Branetom Stamejčičem glasbo vrtel tudi po drugih klubih, ki opreme in gramofonskih plošč še niso premogli (Kranj, Zagreb ...). Oblast pa je imela vse skupaj pod nadzorom. Roko na srce, klubi so kl(j)ubi, se pravi prostori novih družbenih gibanj, progresivnih idej ... postali šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In nič drugače ni bilo v Celju. In tako kot so nastali, so tudi ugasnili. Celjski je svoja vrata za vselej zaprl leta 2005.

Razstava, ki se končuje v petek, 5. februarja, je torej nastala ob desetletnici zaprtja celjskega kluba. Da je šlo res za fenomen v mestnem okolju, da so se skozi klub valile množice obiskovalcev in bolj ali manj stalnih strank, da so skozi šle različne generacije, je potrdilo odprtje razstave, ki se je je udeležilo več kot petsto ljudi, razstavo pa si je v dveh mesecih ogledali več kot tisoč obiskovalcev.

Svojevrstna pa je tudi poteza Zgodovinskega arhiva Celje; odločili so se, da stopijo korak dlje in gradivo, ki se je nabiralo za razstavo, popišejo, digitalizirajo, hranijo. S formiranjem zbirke Kl(j)ub dobiva vrednost, ki se v okviru zakonodaje varuje kot kulturni spomenik. In se s tem institucionalizira. Poteza Zgodovinskega arhiva je vsekakor enkratna, saj z izsledki razstave sega tudi širše v socialni in kulturnozgodovinski prostor mesta ob Savinji, poleg tega pa oblikuje tudi eno od izhodišč za nadaljnje raziskave popularne in alternativne kulture Celja.

Mladinski klub Celje je bil prostor, ki se je v času dinamične druge polovice 20. stoletja večkrat preoblikoval, od prostora, namenjenega angažiranju, in vstopne točke aktivizma mladink in mladincev, ustvarjalk in ustvarjalcev, ter njihovega vključevanja v družbenopolitično kritično misel, do prostora, ki je ta isti sistem nažiral in se prek popularne kulture in kulture undergrounda usedal v turbulentni vrtinec sprememb, ki ga je v zadnji fazi delovanja ob izgubi podpore družbenopolitičnih elit naposled posrkala še komercializacija.

Sledil je zaton, ki hkrati z desetletjem po zaprtju povzroča refleks, ki ga po eni strani s strani posameznikov žene nostalgija, po drugi strani pa arhivska institucija prepoznava v tem fenomenu tudi potencial v ključnem razumevanju časa in sprememb. In če se je sam vzpostavil kot presežek, ga dejanje institucije Zgodovinskega arhiva danes postavlja kot spomenik. Prvi te vrste v naši državi.

Z zaprtjem razstave in sočasnim formiranjem zbirke pa se ponuja tudi neke vrste logično nadaljevanje v filmski podobi, katere osnovna nit je šahovska igra z mojstrom, ki ga po legendi še nihče ni premagal. V vseh podobni klubih so najprej šahirali. Dobesedno in v prenesenem pomenu te besede. Šah je bila igra, ki je klube združevala. Odpirali so igro, ki se je pozneje razvila v bojišče različnih idej, pogledov, stališč, in se nazadnje spravili v patpoložaj. V celjskem primeru je bilo potrebnih kar deset let, da se je igra lahko končala. Ali z matom ali z zmago je popolnoma vseeno. Deset let je moralo preteči, da je za šahovnico sedel mojster in igro končal. Najprej z razstavo, nato s formiranjem zbirke v Zgodovinskem arhivu in končno še z dokumentarnim filmom.

Ali to imenujemo zmaga ali mat, ni pomembno, pomembneje je, da so se figure na šahovnici lahko znova postavile v začetni položaj. In spregovorile. Tiste, ki so igro odpirale, in tiste, ki si jo bojevale, ter tudi tiste, ki so jo končale. Z vnovično postavitvijo šahovskih figur na šahovnici pa mojster čaka na nove izzivalce. Na tiste, ki so in bodo pripravljeni vleči nove poteze. In iz družabnega narediti družbeni prostor.