Po rodu je iz Šoštanja, kot koncertni solist in komorni glasbenik pa se že več kot dve desetletji posveča izvajanju glasbe za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in novih del 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglablja tudi v izvajalsko prakso glasbe iz preteklih obdobij, ki jo izvaja.

Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju, kjer so ga poučevali Danica Pirečnik, Jožica Grebenšek, Ema Zapušek in Aci Bertoncelj. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.

Tomaž Sevšek je specialist za različna, predvsem zgodovinska glasbila s tipkami. O glasbilih na radijskem koncertu je povedal: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta veliki 16-čeveljski čembalo in klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in veliko število različnih zvočnih kombinacij. Zdi se, da je Bach cenil te različne kombinacije tudi zaradi svojega prvenstvenega ukvarjanja z orglami.''

Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešen ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Redno igra v komornem koncertnem ciklu Harmonia Concertans v atriju Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU. Tomaž Sevšek poučuje čembalo na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in orgle na Glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik, na Akademiji za glasbo pa je leta 2014 pridobil naziv docenta za orgle. Pogosto se posveča tudi igranju na danes premalo poznani umetniški harmonij, ki smo ga v Komornem studiu predstavili aprila 2021. Igra tudi na klavikord, ki ga bomo spoznali na nocojšnjem koncertu.

Tomaž Sevšek igra na zvočno razkošni baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734, ki je kopija čembala s 16-čeveljskim registrom. To je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu predstavlja klavikord, pri nas manj znano glasbilo s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda, pri katerem lahko na en par strun igrata dva ali pri nekaterih klavikordih celo trije toni.

Tomaž Sevšek o zgodovini glasbila pove: ''Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Ko pritisnemo na tipko, je s struno ves čas v stiku tangenta – kovinska paličica iz medenine, ki dejansko omogoči, da struna lahko poje. Poleg tesnega stika med prstom in struno je za klavikord pomembna predvsem zmožnost dinamičnega niansiranja tega sicer zelo tihega glasbila. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v drugi polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja'', ki je zelo izrazen.''

Podrobnosti o obeh glasbilih čembalist predstavi v pogovoru med koncertom, na katerem izvaja pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru, BWV 912, in dva Dueta v e-molu, BWV 802, in F-duru, BWV 803, Johanna Sebastiana Bacha ter Sonato v F-duru, WTK 55, št. 2, Carla Philippa Emanuela Bacha, ki jo izvaja na klavikordu.

''Solistično in koncertno izberem klavikord predvsem takrat, ko izvajam glasbo galantnega sloga ali sloga občutenja. Ker pa je to glasbilo zelo tiho, je izjemno pomembna tudi zelo dobra akustičnost prostora ter zbrano in morda ne preveč številčno poslušalstvo.''

Čembalist Sevšek na radijskem koncertu predstavi še dve priredbi za čembalo: arije Lascia ch'io pianga/Pusti me jokati iz opere Rinaldo, HWV 7, Georga Friedricha Händla v priredbi sodobnika Williama Babella za čembalo ter Koncerta v F-duru za violino in godala, D. 63, Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth.