Nekatere skladbe so starejšega datuma, prirejene na modernejši način, večina pa je napisanih prav za to priložnost. Program tako v celoti lepo predstavlja različne glasbene poglede posameznikov v orkestru in poglablja skupno igro kot eno najpomembnejših prvin orkestra, je dejal Tadej Tomšič, ki bo dirigiral tudi na torkovem koncertu.

Pomembno vlogo pri nastanku orkesta je imel Bojan Adamič, ki je imel svoj orkester že med drugo svetovno vojno, takoj po osvoboditvi, 8. maja 1945, pa je začel zbirati razkropljene glasbenike, ki so imeli svoj prvi javni nastop ob ponovnem odprtju Postojnske jame, 27. junija 1945. Leta 1961 je vodenje orkestra, takrat je bil znan še pod imenom Plesni orkester Radia Ljubljana, prevzel Jože Privšek. Njegove največje kvalitete so se pokazale na področju kompozicije, aranžiranja in vodenja orkestra. Po Privškovi upokojitvi leta 1992 je vodstvo orkestra prevzel Lojze Krajnčan, poleg njega pa so dirigentsko taktirko držali še Petar Ugrin, Milko Lazar, Emil Spruk in drugi.

V zadnjih letih se je Big Band, od leta 2002 ga vodi Hugo Šekoranja, močno pomladil, večina članov pa se je izobraževala na džezovskih akademijah v tujini.

Nekaj vprašanj smo pred torkovim koncertom zastavili Lenartu Krečiču, članu zasedbe.

Kakšne dejavnosti še pripravljate v jubilejnem letu, ko Big Band praznuje 70 let?

Letošnja sezona bo zelo pestra in raznolika. Letos bomo jubilejno leto bomo praznovali skupaj z drugimi jubilejniki. Pred tednom dni smo nastopili tudi na Radiu Trst A, ki je prav tako praznoval 70 let svojega obstoja. Sledi koncert s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki letos praznuje 60 let, in sicer bomo jubilejno leto kronali z velikim koncertom maestra Michela Legranda v Cankarjevem domu. Proti koncu leta sledi še 60 let Ota Pestnerja prav tako v Cankarjevem domu. Januarja bomo nastopili v Klubu Cankarjevega doma z Janijem Modrom in dirigentom ter aranžerjem Jako Puciharjem. Hkrati pa imamo tudi cikel koncertov v SiTi Teatru od novembra do maja z gosti: Sergej Škofljanec, Vid Jamnik, Janez Bončina - Benč, Ana Soklič, Jadranka Juras in Boštjan Gombač. Letos bomo po nekaj letih spet nastopili na Slovenskih glasbenih dneh in ob koncu sezone že drugič naredili veliki koncert skupaj z Imago Sloveniae.

Kakšen repertoar ste pripravili za torkov koncert?

Repertoar sestoji iz avtorskih skladb članov Big Banda RTV Slovenija. Skladbe se stilsko in harmonsko precej razlikujejo druga od druge, kar ustvarja lep spekter, zajet v en koncert.

Na čelu Big Banda so bila sama velika glasbena imena, z Adamičem in Privškom na čelu. Ste imeli kaj treme, ko ste začeli sodelovati z Big Bandom?

No, malo pa že (smeh) ... Ko sem prišel na prvo vajo (januarja 2015), sem imel malo treme, ker nisem v bistvu zares nikoli vodil takšnega big banda. Čeprav veliko članov poznam (veliko jih je bilo mojih profesorjev), so se mi roke vseeno malo tresle. Ampak sem stisnil zobe in šel v akcijo. Po tistem v bistvu Big Banda nisem več vodil, tako da bi se težko primerjal z Adamičem in Privškom, saj moja funkcija ni ista. Bom pa vsekakor skušal narediti najboljše po svojih močeh, najsibo to administrativno delo ali umetniško delo. Moja prva umetniška izkušnja z RTV Big Bandom je bila vsekakor fantastična in sem zelo hvaležen, da sem jo imel.

Kot ste dejali v januarskem intervjuju, vas veseli, da na džezovske koncerte prihaja vse več mladih, tudi Big Band se je v zadnjih letih okrepil z novimi mladimi glasbeniki. Je institucionalno dobro poskrbljeno za mlade glasbenike s področja džeza?

Načeloma ni dobro poskrbljeno za džezovske glasbenike v Sloveniji. Tisti, ki imamo službe - takšne in drugačne - se nimamo kaj pritoževati, a ogromno je izjemnih glasbenikov, ki tega nimajo in morajo početi marsikaj, da preživijo. V Ljubljani v bistvu sploh nimamo pravega džezkluba oziroma nekega središča, okrog katerega bi se lahko naredila neka prava scena. Ljubljana bi lahko imela vsaj tri džezklube glede na število dejavnih glasbenikov v Sloveniji, da ne govorimo o tujcih in sodelovanjih z njimi. Zelo spoštujem lokale in kulturne centre po Sloveniji, ki delajo džezovski program in vztrajajo pri oblikovanju scene, čeprav jih ministrstvo za kulturo v večini ne podpira (razen izjem). Ampak potrebujemo par pravih džezovskih klubov, okrog katerih bi se ustvarila prava glasbena scena. Čeprav se imenuje džezklub, je to mišljeno bolj kot klub glasbene in morda tudi literarne umetnosti. Zdi se mi tudi, da ljudje še tako majhno slovensko džezovsko sceno "popredalčkajo" tako kot politiki: "Ti si etno, ti si standard džez, ti si avantgardni džez, ti si fusion, ti si balkan ..." To razdeljevanje vsekakor ne pripomore k ustvarjanju scene. Kaj pa če smo vsi mi GLASBA?

Ksenja Tratnik