Štirje letni časi so že od premiere v Benetkah okoli leta 1720 doživeli edinstveno mednarodno navdušenje. Eden od ključev do razumevanja priljubljenosti tega dela so štirje soneti, ki določajo njegov program. Štirje letni časi so edinstveni, ker so programski koncerti, kar pomeni, da napeljujejo na vrsto dogodkov. So književna pripoved, izražena z glasbo, nekakšno naravno operno gledališče, v katerem glavne osebe niso več antični junaki, temveč preprosta bitja, kot so živali ali vinarji, naravni elementi ali sanjska kraljestva.

Uspeh teh štirih koncertov je zasenčil preostali Vivaldijev opus, ki je šele čez dvesto let svet navdušil s svojo genialnostjo in raznolikostjo.