Štirideset let po tem, ko se je velikan popa preselil v to mesto, in sedem mesecev po njegovi smrti na pročelju stavbe na Hauptstrasse 155 v okrožju Schöneberg, kjer si je Bowie med letoma 1976 in 1978 delil stanovanje z Iggyjem Popom, visi spominska tabla iz porcelana, na kateri je zapisan verz iz pesmi Heroes: "We can be heroes, just for one day*".

Anonimen na vrhuncu slave
Bowie je, kot je nekoč povedal v nekem intervjuju, pri Berlinu najbolj cenil to, da se je po mestu lahko sprehajal skoraj anonimno. "Iz nekega razloga je Berlinčanom popolnoma vseeno," je dejal, pri čemer je mislil na to, da se pač požvižgajo na njegov zvezdniški status. A nikakor se ne požvižgajo na dediščino, ki jim jo je zapustil, o čemer priča tudi plošča, katere odkritja se je udeležilo več sto oboževalcev, pa tudi politiki in prijatelji v začetku leta umrlega glasbenega velikana.

Ploščo, za katero je mestni svet namenil 3.400 evrov, so postavili v rekordno hitrem času. Za takšne podvige je namreč v Berlinu po navadi predpisano petletno čakalno obdobje, da se izkaže, ali je pokojnik dejansko tako zgodovinsko pomemben, kot se zdi ob smrti. A, kot je povedal berlinski župan Michael Müller, v Bowiejevem primeru o tem ni bilo nikakršnega dvoma, saj je igral ključno vlogo pri uveljavljanju Berlina kot mesta kulture, kreativnosti in odprtosti. "David Bowie pripada Berlinu, David Bowie pripada nam," je še dodal politik.

Čas "otrok s postaje Zoo"
Edina stvar, o čemer se je Müller spraševal, je bilo to, zakaj si je Bowie za neke vrste kliniko za odvajanje od mamil izbral prav Berlin, mesto, ki je bilo sredi 70. let razvpito zaradi trume odvisnikov in lahko dostopnih prepovedanih substanc.

(Prav to je čas, v katerem je bila osrednja železniška postaja v Zahodnem Berlinu Zoo z ulico Kurfürstendamm, danes nakupovalna meka, zanikrno zbirališče narkomanov in leglo prostitucije, čas, ko je v odvisnost od heroina zapadla rosno mlada Christiane F, ki je svojo zgodbo nato popisala v knjigi Otroci s postaje Zoo. Knjiga je leta 1981 dobila ekranizacijo, v filmu se pojavi David Bowie, ki je v glavnem poskrbel tudi za soundtrack.)

Medtem ko je njegov sostanovalec Iggy Pop po lastnih besedah "v Berlin prišel zdrav kot dren in odšel kot razvalina", je Bowie prej omenjeno anonimnost dobro izkoristil, se osredotočil na glasbeno ustvarjanje in ustvaril tri albume, ki jih pogosto označujejo kot "berlinsko trilogijo": Low, Heroes in Lodger.

Heroes odmevali prek zidu
Predvsem Heroes, pesem, za katero naj bi Bowieja navdihnil mlad par, ki se je poljubljal pred berlinskim zidom (pogled na ta prizor se mu je ponudil iz studia Hansa v Kreuzbergu), je postal del mestne folklore in mu pripisujejo celo pomembno vlogo pri padcu berlinskega zidu: trenutek, ko je Bowie leta 1987 nastopil na zahodni strani zidu, z vzhodne pa se je slišalo petje oboževalcev, odrezanih od Zahoda, je za vedno zapisan v zgodovino.

Stanovanje na Haupststrasse 155 si je Bowie izbral zaradi "temačnega, anonimnega in kulturno izgubljenega" vzdušja soseske. Stavba, zdaj stisnjena med studio za tetovaže, knjigarno in "studio za psihoterapijo in masaže", na prvi pogled ne izdaja, da se je v njej pisala zgodovina popularne glasbe. O tem priča le nova plošča, ki ji nekateri že napovedujejo, da bo kmalu ukradena.

*"Lahko sva junaka, vsaj za en dan"