Zaradi nastopa, ki je v izmučeno mesto prvič po dolgem času prinesel živo glasbo, so v Chinvaliju v četrtek za dve uri prestavili policijsko uro. Koncert z motom Vam, živim in preminulim - Tebi, Južna Osetija se je odvijal na prostem, poleg zgradbe parlamenta nepriznane republike, ki je bila v nedavnih spopadih porušen.

Glasbeniki in dirigent ter umetniški direktor Marijinskega teatra so bili odeti v črnino, do publike pa se je vilo stopnišče s svečami, ki so gorele v spomin na umrle prebivalce Chinvalija. Najbolj ganljiva je bila po opisih poslušalcev izvedba Sedme simfonije Dmitrija Šostakoviča - skladbe, ki je v kolektivni zavesti nabita s pomenom: prvič je bila izvajana v obleganem Leningradu leta 1943. (Šostakovič je o svoji simfoniji nekoč zapisal: "Nikoli v življenju še nisem kakega svojega dela komu posvetil, to simfonijo pa bom - če mi jo bo uspelo dokončati - namenil Leningradu.")

"To je največja simfonija 20. stoletja, v 21. stoletju ni bilo napisanega še nič podobnega," je Gergijev izjavil na vaji, ko je pojasnjeval svoj izbor.

Pred koncertom je Gergijev nagovoril meščane. "Tu smo, da bi svetu povedali resnico o Chinvaliju. Če ne bi bilo pomoči Rusije, bi bilo tu še veliko več žrtev. Ves svet mora vedeti, da je Chinvali mesto - heroj. To je Stalingrad, tu je vse razrušeno. Z vami so vsi pošteni prebivalci tega planeta, zato obstaja upanje, da bo ta dežela dočakala napredek," je povedal slavni glasbenik.

Orkester je izvedel tudi zadnje delo Čajkovskega, Šesto simfonijo (Patetično), o kateri Gergijev pravi, da "je to tisto, kar želi povedati, kar išče duša, česar pa ni moč izreči". Občinstvo je izvajalce pozdravilo z ovacijami, nato pa se molče razšlo.

Za Gergijeva to ni bil prvi "humanitarni" koncert: niz nastopov (v Sočiju, Moskvi, Londonu, Parizu in Rimu) je pred časom posvetil prizadetim otrokom Beslana. Spremljala so ga najbolj znana imena ruske glasbene arene, med njimi Dmitrij Hvorostovski in operna zvezdnica Ana Netrebko. Južna Osetija pa je po besedah maestra "tragedija civilistov, zaradi katere človek ne more stati ob strani".

"V Južni Osetiji imam veliko prijateljev in sorodnikov. Od svojih nisem izgubil nikogar, med prijatelji pa so nekateri izgubili tudi po pet družinskih članov. Če bom imel priložnost, bom spregovoril o tem, v kar verjamem, naj bo v Rusiji, Evropi ali ZDA. Če ne bi vedel, kaj se je zgodilo prvo noč, ne bi zastavil svojega ugleda. O tem danes ni treba molčati. Predsednik Sakašvili govori o tem, da je Rusija razrušila Chinvali. Vendar pa obstajajo priče tragedije," je Gergijev povedal v intervjuju za BBC.

Upravičena primerjava z drugo svetovno vojno?
Z ruskega zornega kota ima program koncerta jasen alegoričen pomen: Šostakovič je tožil o ruskem trpljenju in nacistični agresiji, nato pa prešel na vizijo "čudovite prihodnosti, ko bo sovražnik poražen". Uporaba glasbe v tem kontekstu zmago Rusije v 2. svetovni vojni poveže s prevlado nad gruzijskimi silami v Osetiji. Toda analogija med obema zmagama je v marsikaterem pogledu sporna. Šostakovič je sedmo simfonijo napisal dobesedno sredi vojne vihre (ko so Nemci začeli obstreljevati Leningrad, se iz mesta ni umaknil). Leta 1941, ko je začel skladati, sicer ni vedel, da bo Rusija v vojni izgubila 20 milijonov ljudi, toda na dlani je bilo, da dežela stoji na pragu kataklizme.

Konflikt v Južni Osetiji pa seveda ni tako etično črno-bel, kot je bila druga svetovna vojna. Močne etnične identitete so na tem ozemlju ustvarile zapleten klobčič konfliktov. Na eni strani je osetijska zahteva avtonomije, na drugi gruzijska želja po enotnosti ozemlja, v ozadju pa so seveda stoletja ruskega ekspanzionizma.

A. J.