Pričakovano je požel - in še žanje - izključno pozitivne kritike, tudi zaradi samosvojega eruditivnega pristopa h glasbeni produkciji. V kratkem se mu obeta kar nekaj nastopov na domačih odrih, morda pa bo kapnilo tudi kakšno povabilo iz tujine …

Kako bi sam opisal začetke zanimanja za lastno ustvarjanje glasbe, tudi glede na to, da nimaš uradne glasbene izobrazbe?
Samo zanimanje za produkcijo glasbe z računalnikom in klaviaturami se mi je porodilo že v zadnjih letih osnovne šole. Velik vpliv v tej smeri je imel name moj stric Matjaž Končan, ki je posedoval kar lepo število klaviatur, čeprav ni nikoli nastopal kot glasbenik. Da ne bi prišlo do pomote, naj omenim zabavno naključje, da je njegov soimenjak ravno klaviaturist zasedbe Čuki (nasmešek). Strica je vse skupaj zanimalo bolj s tehničnega vidika, in tako je na primer že zelo zgodaj povezal računalnik Atari s temi klaviaturami, kar mu je seveda odprlo mnoge nove možnosti ustvarjanja. Sam sem posedoval bolj kot ne otroške klaviature, ki pa so že imele vgrajen MIDI. Če povem poenostavljeno, gre za vmesnik, prek katerega lahko neka glasbena naprava komunicira z računalnikom. Vendar je v tem obdobju in vse do druge polovice srednje šole šlo bolj za golo spogledovanje z ustvarjanjem glasbe. Ena izmed prelomnic, ki me je resneje spodbudila v tej smeri, je bil album Moon Safari francoskega dvojca Air. Kar me je fasciniralo poleg same glasbe, je bila knjižica, ki je spremljala plošček, saj je bil ob vsaki skladbi seznam opreme, ki sta jo Air uporabila pri produkciji. In to je bil velik nabor starih klaviatur, ritemmašin, vokoderjev itd. V glavnem, šlo je za zares kultne kose analogne opreme, za katere me je prek pogovorov v preteklosti tudi že navdušil stric.

Kako je nato to začetniško navdušenje pripeljalo do dejanskega ustvarjanja in tudi nastopanja v živo?
Začetek moje aktivne glasbene poti predstavlja sodelovanje s skupino Manul, ki so jo sestavljali Sašo Benko - Bekko, Peter Šukler in Janis Salnajs. Takrat so kot zasedba obstajali že kakšno leto, jaz pa sem se v tistem času tudi že pričel ukvarjati z lastno produkcijo. Tako mi je Ivor Knafelj, eden izmed dveh vodij prekmurske glasbene založbe God Bless This Mess, dal njihove studijske posnetke, z namenom, da naredim par remiksov zanje. Bili so zadovoljni z mojim delom, in zato so me povabili, da se jim pridružim kot klaviaturist. Naš prvi skupni nastop je bil na festivalu Te Mikka, ki ga je organiziral murskosoboški mladinski klub MIKK. To bilo leta 2003, ko so bili Manul izbrani tudi na natečaju Klubski maraton, ki ga organizira Radio Študent. Vendar se jim na tej miniturneji po Sloveniji nisem pridružil, smo pa nastopili skupaj na finalu Maratona, se pravi na zaključnem dogodku turneje, ki se vselej odvije v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Nato sem naslednje leto na koncertu skupine Fantômas srečal Davida Verbuča, ki je bil takratni glasbeni urednik Radia Študent in me je nagovoril, naj se kot samostojni ustvarjalec prijavim na ta natečaj, kar sem tudi storil. Odkrito povedano sem si skorajda rahlo želel, da se ne bi uvrstil v njihov izbor, saj nisem imel niti približne ideje, kako bi svojo glasbo realiziral v živo na odru.

No, doletela me je ta nesreča, da so me izbrali (nasmešek). Prišel sem do spoznanja, da nimam druge izbire, kot da okoli sebe naberem par glasbenikov, s katerimi bom lahko produkcijo tako rekoč iz svoje sobe oziroma spalnice spravil v živo obliko. Pridružili so se mi Jernej Šavel, takrat še član skupine Psycho-Path, nato Bekko iz prej omenjenih Manul in David Halb, ki pa je bil bobnar takrat še sveže zasedbe Sphericube. V približno treh mesecih smo prišli do točke, ko smo lahko moj "spalnični" material predstavili tudi v živo.

Leta 2006 te je Jure Longyka gostil v oddaji Izštekani na Valu 202. Šlo je torej za povabilo na radijsko postajo, ki se v primerjavi z Radiem Študent ne osredotoča ravno na alternativno glasbo ...
Da, to je takrat bil nek korak naprej, predvsem v smislu, da je lahko mojo glasbo slišal bistveno večji krog ljudi. Čeprav samega sebe oziroma svoje glasbe nisem nikoli dojemal kot nekaj, kar bi bilo namenjeno širšemu poslušalstvu. Seveda sem bistveno bolj naklonjen alternativni kulturi kot pa popu. Čeprav zadeva ni tako črno-bela … Na tem mestu bi povzel besede Dragana Živadinova, ki mi je ob najinem prvem srečanju dejal, da si midva nisva niti tako različna, saj se oba gibljeva na meji popa (smeh). Od takrat naprej sem kar nekako posvojil to misel, da moja glasba vendarle meji na pop. Sicer sem s skupino Lollobrigida, v kateri sem ustvarjal nekaj preteklih let, šel tudi čez to mejo, moje lastno ustvarjanje pa vendarle veliko bolj temelji na zanimanju za inovativni pristop oziroma glasbeni izraz. Z leti tudi vedno laže in hitreje pri drugih prepoznam kopiranje nekih uspešnih vzorcev, ki so nekoč morda imeli status niše, nato pa so se komercializirali in naravnost razpasli po velikem delu produkcije v določenem obdobju.

Kako bi sam slogovno opredelil svojo glasbo? V medijih te najpogosteje navajajo kot ustvarjalca IDM-a (op. a. intelligent dance music) …
IDM je zelo širok pojem, samo poimenovanje se mi zdi precej pretenciozno. Če torej sam zatrdim, da ustvarjam inteligentno plesno glasbo, ali potem s tem hkrati povem, da je glasba drugih neinteligentna? Ena izmed mojih starejših skladb se v celoti imenuje Kleemar Kills IDM, Buries It And Diggs Out Its Rotting Corpse Just To Laugh At It. Tale naslov si je izmislil ali že kar spesnil Bekko. Sam bi pač rekel, da … hm, ustvarjam … hm … elektronsko glasbo (smeh).

Na splošno so naslovi tvojih skladb pogosto besedne igre. Tudi pri skladbi Bored of Canada, ki je bila pravkar popevka tedna na Valu 202, je tako …
Boards of Canada je znan in meni zelo ljub škotski dvojec, ki deluje pod okriljem zelo priznane založbe Warp. Gre za zelo vplivno založbo, ki je v devetdesetih letih povzročila pravo revolucijo na področju elektronske glasbe, še posebej s svojim varovancem Aphex Twinom in s še nekaterimi drugimi opevanimi producenti. Pravzaprav se je IDM oziroma to poimenovanje porodilo ravno na sceni, vezani na to založbo.

Poleg lastne produkcije imaš za seboj tudi kar nekaj remiksov skladb drugih domačih ustvarjalcev. Kako gledaš na remiksanje v primerjavi z lastno produkcijo?
Remiksanje je povsem samosvoj izziv. Menim, da mora vsak, ki se loti tega početja, sam začutiti, kako naj bi bil remiks slišati. Vendar si mnogi predstavljajo remiksanje na način, da se na primer neka rokerska skladba zgolj podloži s plesnim ritmom in se ji "raztegne minutaža", zato da je v tej novi obliki primernejša za plesišče. Za seboj imam tudi izkušnjo, ko so člani neke zasedbe pričakovali, da bom dejansko delal natančno po njihovih navodilih; da mi bodo torej oni dali točne smernice, kako naj bo slišati rezultat, in me vmes povrh tega tudi korigirali. Počutil sem se kot kak obrtnik, ki je dobil naročilo za izdelavo nekega že vnaprej osmišljenega proizvoda. Seveda me je to precej vznejevoljilo, vendar sem zadevo kljub temu izpeljal do konca. Hkrati pa sem iz nekakšnega tihega upora v samo dveh urah naredil še remiks po lastnem okusu, in ko ga je ta zasedba slišala, so bili nad tem drugim bistveno bolj navdušeni in so se mi celo opravičili za predhodno "usmerjanje". Remiksanje dojemam kot seciranje, kot poustvarjanje, kjer imaš opravka s tujim materialom, vendar se hkrati trudiš ohraniti izvorno rdečo nit. Zame je to neke vrste citiranje in ga nikakor ne uvrščam v isti predal z lastno produkcijo, kjer narediš nek izdelek iz nič.

Imaš svoj najljubši kos glasbene opreme?
Seveda jih imam več, vendar je najljubši zagotovo Rolandov analogni sintisajzer Juno-60. Dejansko je to že kar precejšnji kliše, saj najbrž obstaja veliko glasbenikov, ki bi ga prav tako označili za najljubšega. Skozi zgodovino je bilo z njim ustvarjene toliko dobre glasbe in je zato do te mere priljubljen, da imam že kar občutek, da se je vcepil v kolektivno zavest človeštva. Ima zares prepoznaven zvok, hkrati pa ima tudi to lastnost, da je zares preprost za uporabo. Na splošno nekatera znana imena v svetu glasbe ali same skladbe povezujemo z nekim kosom opreme. Tako so določene naprave postale naravnost kultne in na njih lahko temelji celotna zvrst glasbe. Recimo house, hip hop, acid itd. so vezani na točno določene ritemmašine. Ima pa vsak del moje opreme svojo zgodbo, še posebej vezano na to, kako sem do njega prišel. Na začetku moje glasbene poti smo instrumente še iskali v Salamonovem oglasniku in do nekaterih so me pripeljale prave majhne odisejade v zelo zakotne slovenske kraje - na primer po ritemmašino TR-606 sem moral v Radgonske gorice. Ta se je uporabljala v časih, ko so se pri nas pričeli malo bolj množično vzpostavljali t. i. 'one man bandi' in ko sintisajzerji še niso vsebovali funkcij za ritme, spremljave itd.

Od Klubskega maratona pa do izdaje tvojega prvega fonograma pred nekaj meseci je minilo skoraj deset let. Je morda šlo za nekakšno inkubacijsko dobo?
Na nek način je najbrž res šlo za inkubacijsko dobo. Vendar pa je tudi res, da sem bil v tem času član prej omenjene zasedbe Lollobrigida, kar mi je vzelo kar veliko časa. Nisem bil le klaviaturist, imel sem tudi veliko dela s programiranjem, z aranžmaji, snemanjem - pa tudi na poti smo bili pogosto zaradi gostovanj na mnogih festivalih na ozemlju bivše Jugoslavije.

Konec lanskega leta je torej izšla vinilna plošča Banana Split – t. i. split izdaja s skupino TRUS!, s katero si na prvi posluh slogovno niti niste tako blizu. Zakaj ste se odločili za to potezo?
Jeleno Rusjan, pevko in basistko te zasedbe, sem poznal že od prej. Slišal sem jih na koncertu v Beltincih in takrat so me zelo navdušili. Ena redkih domačih zasedb, ki se spogleduje z alternativo devetdesetih in to uspešno združuje z elektroniko. Še posebej pa me je prevzela njihova pankovska energija. Tako sem jim po koncertu prav moral čestitati, tako dobri so bili. Jelena pa me je samo na hitro zaključila, kdaj pa mislim jaz že končno spet nekaj svojega narediti. Nato smo se bolj kot ne v šali dogovorili, da bi lahko izdali kaj skupaj. Dejanski idejni oče tega projekta pa je Tomislav Glavica, ki skupaj z Ivorjem vodi založbo God Bless This Mess. Povezali smo se še z domačo založbo Moonlee Records, in tako je prišlo do te skupne izdaje.

Pred kratkim si bil deležen omembe v britanskem časopisu The Guardian. Umestili so te med glasbenike, na katere bo treba biti pozoren v tem letu. Kako doseči, da tako ugledna publikacija zazna nekoga z naših tal?
Za to je zaslužen predvsem slovenski spletni medij HRUPmag oziroma Andraž Kajzer, ki stoji za njim. Odkrito povedano ne poznam dejanskega ozadja zgodbe. Vem le, da se je HRUPmag povezal s časopisom The Guardian, vendar ne vem zares, na kak način. Mislim, da slednji pač iščejo zanimive glasbenike iz drugih držav, in očitno jim je Andraž predlagal mene. Moram pa priznati, da je tudi mene samega ta objava precej presenetila.

Za konec se dotaknimo še malo drugačnega področja ustvarjanja glasbe. Za seboj imaš tudi že kar nekaj gledaliških predstav kot avtor glasbe oziroma kot oblikovalec zvoka. Kako se to delo razlikuje od tvojega siceršnjega ustvarjanja?
Moje delo za gledališče je vezano na režiserja Luko Martina Škofa - Martinškovega. Zanimivo je, da sva se spoznala šele leta 2005 v Ljubljani, čeprav prihajava iz istega kraja in sva približno iste starosti. Luka me je nato povabil k sodelovanju pri predstavi, ki jo je takrat režiral, saj je nekje slišal mojo glasbo in mu je bila všeč. Delo za gledališče se mi je zdelo super izziv, in po tisti predstavi sva še sodelovala. Tako so se nanizale produkcije za SLG Celje, MGL, SNG Maribor, SNG Nova Gorica ... Princip dela v gledališču je povsem druga zgodba v primerjavi z ustvarjanjem lastne glasbe. V veliki meri gre za sodelovanje z režiserjem in vpetost v celotno produkcijo. S tega vidika pa to spet nekako precej spominja na delo v bendu, kjer se ideje ves čas odbijajo in na ta način neprenehoma spreminjajo obliko. Obstaja manjša verjetnost, da se znajdeš v slepi ulici. Večji problem so neskončne možnosti, ki se porajajo, sploh na začetku, ko še iščeš neko osnovno smer. To te prisili razmišljati drugače, kar mi pomaga vselej, ko se vrnem k lastnemu ustvarjanju. Se pa z Luko ponovno dogovarjava za sodelovanje tudi v prihodnje, morda že letos ...