Dorantesu,ki mu pravijo tudi "klavirski dragulj flamenka," je bila flamenko glasba položena v zibko, saj so bili že številni člani njegove družine vpeti v bogato zakladnico andaluzijske kulture. Akademsko izobraženi glasbenik je pri desetih letih kitaro, tradicionalno glasbilo flamenka, zamenjal za klavir in kot prvi začel igrati flamenko na klavirju. Kot je povedal, so ga domači pri tem podprli, številni drugi pa so imeli na začetku velike pomisleke, češ kakšen klavir in flamenko, to pa ja ne gre skupaj.

A njegov prvi album Orobroy, ki ga je izdal leta 1998, je tako pri poslušalcih kot pri kritikih naletel na odličen odziv in vsi dvomi so se razpršili. Njegovo glasbeno ustvarjanje je označeno kot inovativno, kot fuzija raznolikih glasbenih ritmov, žanrov in izrazov, ki pa jim je vsem skupna strast. V zadnjih 20 letih je gostoval po številnih svetovnih odrih, na katerih se, kot pravi, odziv poslušalcev zelo razlikuje, a tesen stik s poslušalci je zanj nepogrešljivo "gorivo".

Neposreden stik z občinstvom na koncertih ima namreč veliko raje kot snemanje albumov v studiu. Zato ni presenečenje, da je doslej izdal "le" tri albume: Orobroy (1998), Sur (2002) in ¡Sin muros! (2012), pri katerih pa je sodeloval s celo plejado izvrstnih glasbenikov iz vseh koncev sveta in predvsem raznolikih žanrov.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Prvič igrate v Ljubljani?
Res je. Zelo sem zadovoljen. Ljubljana je prekrasna, danes sem šel po mestu, na Ljubljanski grad. Prvič je prvič. Prvi vtisi so izjemni, prvi stiki z ljudmi tega prekrasnega mesta so se mi vtisnili v srce.

Rodili ste se v družino, kjer je doma glasba. Ste vedno vedeli, da boste svoje življenje posvetili glasbi, ali ste kdaj podvomili?
Ni bilo dvoma. Moj oče je kitarist, moj brat je kitarist, moja babica je bila pevka, moj stric je znan po vsem svetu. V bistvu je bilo lažje, da sem ostal v glasbi, kot da bi počel nekaj drugega. V enem trenutku, bil sem star devet let, sem si rekel: ustvarjal bom glasbo.

In v puberteti niste imeli uporniške faze, niste podvomili, da bi raje počeli kaj drugega?
Ne, nikoli.

V flamenko ste uvedli klavir, za katerega ste zamenjali kitaro. So vas doma pri tem podprli ali so vam nasprotovali?
Ne, doma so me podprli, ker so sami glasbeniki, so umetniki in so vedno usmerjeni v prihodnost, razmišljajo zelo široko, ne ozko. Sami sledijo bolj klasični liniji flamenka, toda njihov pogled je zelo širok.

Več nasprotovanja, če lahko tako rečem, je bilo v bistvu pri drugih, med kolegi in kritiki. Češ kaj se greš, si nor, da boš igral flamenko na klavir. Toda potem so sprejeli novost, kritiki so bili naklonjeni moji glasbi, tako da se je vse dobro izšlo.

Vaš prvi album Orobroy je bil sprejet odlično, tako pri poslušalcih kot pri kritikih. Je bilo potem težko posneti drugega? Pričakovanja so bila visoka.
Ne, ker ne skladam, da bi naredil bum pri poslušalcih, temveč skladam, ker to potrebujem, čutim, da moram ustvarjati. Nikoli se ne oziram na to, kaj bodo mislili ali rekli drugi. Ko delam, sem osredotočen le na ustvarjanje, ne ukvarjam se s tem, ali bo nov album poslušan bolj ali manj kot prejšnji. Ne obremenjujem se z drugimi stvarmi, temveč se osredotočam samo na glasbo.

Vaši albumi izhajajo z dolgimi premori. Predvidevam, da je za vas kakovost pred količino.
Seveda, kakovost je pred količino. Je pa zame značilno, da snemanje albumov zame ni prednostno, veliko bolj pomembni so koncerti, kjer gre za neposredni stik z občinstvom, kjer me je strah, preden grem na oder, kjer so aplavzi. To je zame veliko bolj pomembno. Vsake toliko pa le izide kakšen album, tako da ...(smeh).

Kot ste rekli, vam je bolj všeč igranje na koncertih kot snemanje v studiu, saj gre za neposreden stik. Kako pa je z domačimi zabavami. Upoštevaje, da klavir ni ravno praktično glasbilo, ali takrat poprimete tudi za kitaro?
Seveda, kot otrok sem tako ali tako najprej igral kitaro. Flamenko večeri so bodisi doma v ozkem krogu ali pa v velikih dvoranah, in tam pač ni prostora za klavir. Seveda takrat igram kitaro, pojem in plešem. V družini vsi plešemo: ko je zabava, je zabava.

Kako gledate na odnos med tradicionalnim in modernim flamenkom?
Mislim, da gresta zelo dobro skupaj. Mislim, da je veliko mladih, ki se ukvarjajo s flamenkom, in ki raziskujejo zgodovino. Enako je s petjem flamenka, veliko mladih raziskuje bogato zakladnico. Poznajo vse najbolj znamenite pevce: Tomás Pavón, Caracol ... Poznajo jih in jih poslušajo. Poslušajo Paca de Lucio in druge. Mislim, da je odnos med tradicijo in sodobnostjo odličen.

Kje najdete navdih za ustvarjanje glasbe?
V vsakdanjem življenju. Danes zjutraj sem šel na sprehod, opazoval mimoidoče. Vse ti vtisi se nalagajo v tebi. Gre kot za neke vrste gobo v meni, ki vpija vse iz okolice, potem pa je v nekem trenutku tako prepojena z vsem, da začne "kapljati" iz nje: to je trenutek, ko se začne dejansko ustvarjanje.

Je odziv občinstva zelo različen, recimo v Španiji ali na Japonskem?
Zelo drugače je. Ko sem šel prvič na Japonsko, pa sem bil od takrat že velikokrat, je bilo grozno, imel sem zelo slab občutek. Ne poznaš pač kulture: bili so zelo zelo vljudni, vsakič so počakali do konca skladbe in potem zaploskali in to ne kaj posebej navdušeno, bil je precej medel aplavz. Mislil sem si, ojoj, ni jim všeč moja glasba, ne igram dobro. Šele po zadnji skladbi je občinstvo vstalo in navdušeno ploskalo. Taki pač so.

Seveda pa je doma v Andaluziji popolnoma drugače: še preden začnem igrati, je že slišati vzklike ole. In si mislim, počakajte, da vsaj začnem igrati.