Skladatelj, harmonikar in pianist Drago Ivanuša (1969) ustvarja pretežno na področju gledališke in filmske glasbe, objavil je sedem samostojnih albumov in imel več sodelovanj z drugimi glasbeniki. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Skladatelj, harmonikar in pianist Drago Ivanuša (1969) ustvarja pretežno na področju gledališke in filmske glasbe, objavil je sedem samostojnih albumov in imel več sodelovanj z drugimi glasbeniki. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Umetnik, njegovo delovanje skozi celo življenje je proces. Razvija se, se uči, se spreminja in išče vedno nekaj novega. To je ideal, to ga izpolnjuje in ohranja živega.

Že več kot 20 let uspešno sodeluje z gledališkim režiserjem Sebastijanom Horvatom, prav pri njegovi študentski predstavi Karamazovi se je začela Ivanuševa kariera avtorja gledališke glasbe. Pričujoča fotografija je iz predstave Alamut. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Z glasbo je opremil tudi izdelke filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, na fotografiji prizor iz filma Kruh in mleko. Foto: Kinodvor

V okviru cikla Drama Akustika bo skladatelj poleg izbranih pesmi, ki jih je zložil za gledališke uprizoritve in jih bodo izvedli omenjeni igralci, prvič predstavil svojo novo suito za igralko, klavir, harmoniko, marimbo, kontrabas in tolkala Dviganje glasu, za katero je navdih dobil iz knjige Mladena Dolarja O glasu. V omenjenem delu filozof piše, da tudi, ko dosežemo tišino, naš notranji glas nikoli ne utihne. In Ivanuša se je odločil, da mu prisluhne, da z njim vzpostavi dialog.

Pred koncertom, ki bo v nedeljo, 4. decembra, ob 19.00 na velikem odru Drame je v premoru med intenzivnimi vajami za MMC odgovoril na nekaj vprašanj, iskren je bil tudi o svojem novem pogledu na svet po soočenju z boleznijo: "Začel sem razumeti, da je v življenju le nekaj priložnosti za zares velike in lepe stvari."


Vam je katera od predstav, ki ste jih opremili z glasbo, še posebej pri srcu ali vam je ostala v spominu iz določenega razloga?
Težko se je odločiti samo za eno predstavo, a če že moram, bi omenil Karamazove, po Dostojevskem, v režiji Sebastijana Horvata iz leta 1994. To je bil projekt, pri katerem sem iz prve, nekajletne začetniške faze naredil korak naprej in začel bolj zrelo razumevati, kako deluje glasba v gledališču.

Po kakšnem ključu ste izmed svojega resnično velikega opusa (opremil je več kot 150 gledaliških predstav in prek 20 filmov, op. a.) izbrali ravno skladbe, ki jih bo mogoče slišati na nedeljskem koncertu?
Na koncertu v nedeljo bodo pesmi iz gledaliških predstav izvajali igralci. To so pesmi, ki so preživele v času. Vemo, da ko se neka predstava odigra, ostane le spomin nanjo, morda ostanejo materialni artefakti, besedilo in tudi glasba. Pesmi so iz različnih obdobij, gledališč in držav, v katerih so nastale.

Kakšne izkušnje imate na splošno z igralci v vlogi pevcev? Gresta igralski in pevski talent pretežno z roko v roki?
Igralci radi pojejo in velja, da je igralec, ki poje, tudi sicer, govorno, telesno bolj sposoben. To drži le delno, saj sem spoznal odlične igralce brez talenta za glasbo, a z izrazitim občutkom za naštete stvari. Nekateri igralci se znajo zelo dobro pretvarjati, da znajo peti. Igralci včasih znajo prav vse.

Vaše najnovejše delo, suita Dviganje glasu, bo tokrat prvič izvedena v živo. Kakšno je njeno ozadje?
Navdih za Dviganje glasu je bila knjiga filozofa Mladena Dolarja O glasu. V nekem delu govori o tem, da tudi ko dosežemo tišino, še vedno slišimo notranji glas, ki nikoli ne utihne. Potem sem se začel spraševati o tem glasu, in vzpostavila se je povezava tega notranjega glasu z dialogom s samim seboj v zvezi s pomembnimi stvarmi, z našim odnosom do družbe, političnega sistema, države, drugih ljudi, drugačnih ljudi, kultur, etike ... Kako je naš notranji glas izgubljen v kaosu glasov od zunaj, ko ne slišimo sebe, ne vemo, kaj je res, kaj dobro, kaj slabo. Suita Dviganje glasu se ukvarja s temi vprašanji skozi glas igralke, njenega telesa, glasbenikov in tudi občinstva.

Odkar ste se pred leti soočili s hudo boleznijo, ste spremenili pogled na svet, je mogoče prebrati v zadnjih intervjujih. Kaj se je najbolj spremenilo v vašem življenju?
Spremenil se je moj pogled na mnogo stvari. Zaradi soočenja z bližino smrti sem začel bolj spoštovati življenje, se manj gnati in tekmovati. Začel sem razumeti, da je v življenju le nekaj priložnosti za zares velike in lepe stvari.

Kako se lotite vsakega novega projekta, pa naj bo to glasba za film, predstavo, oglas ... Je sploh mogoče, da se umetnik ne bi "ponavljal" in da vedno v sebi odkrije nekaj novega?
Umetnik, njegovo delovanje skozi celo življenje je proces. Razvija se, se uči, se spreminja in išče vedno nekaj novega. To je ideal, to ga izpolnjuje in ohranja živega. Ljudje pogosto zavračajo umetnike in o njih govorijo kot o parazitih in lenuhih. V tem se skriva prikrito zavidanje umetnikove svobode. To velja tudi za veliko drugih poklicev, privilegij je početi v življenju nekaj, kar imaš res rad.

Kateri koncert ali plošča je na vas naredil(-a) največji vtis v letu, ki se izteka? Kaj pa knjiga?
Letos sem ponovno odkril glasbo Jeana Philllipa Rameauja, od knjig bi posebej omenil To ni zgodba in druge zgodbe Denisa Diderota. Razsvetljenstvo.

Kako ste nasploh zadovoljni z letom 2016 in česa si želite več v prihodnjem?
Leta bežijo, z vsakim si lahko malo zadovoljen, malo pa tudi ne. Podobno je s tem in tudi s tistim, ki bo prišlo. Upam, da bo v prihodnosti čim več dobre glasbe, da bo veselo, da bom lahko igral s prijatelji glasbeniki, da bom kolikor toliko zdrav.

Drago Ivanuša je bil poleti gost Vesne Milek v oddaji Od blizu.

Umetnik, njegovo delovanje skozi celo življenje je proces. Razvija se, se uči, se spreminja in išče vedno nekaj novega. To je ideal, to ga izpolnjuje in ohranja živega.