V glasbenem inštitutu na severu Nemčije, v Lübecku, so v dar dobili tri liste, ki so silno vznemirili oboževalce Beethovna: pismo, o katerega avtentičnosti pričata skladateljev podpis in pečat, je v bistvu Beethovnov poizkus prodati (danes slavno) Slavnostno mašo (Missa solemnis), ki jo je dokončal tistega leta. Beethoven skladatelja in harfista Franza Antona Stockhausena prosi, naj mu pomaga najti kupce za partituro Slavnostne maše. Pismo, ki je v vseh teh letih močno porumenelo in bi ga bilo treba že zdavnaj primerneje shraniti, je bilo del zapuščine frankfurtske glasbene pedagoginje Renate Wirth (1920-2011), Stockhausnove pravnukinje.

Ne ravno lepopis
Za biografe so najbolj zanimive podrobnosti o Beethovnovem vsakdanu, o finančnih težavah, ki so ga pestile, o zdravstvenih težavah, o iskanju nekega določenega zobarja. "Moja skopa plača in šibko zdravje mi narekujeta naprezanje za boljšim zaslužkom," piše 53-letni Beethoven, ki poudari še, da ga drago stane tudi izobrazba nečaka, ki bo po njegovi smrti potreboval nekakšnega mecena. V desno nagnjen rokopis je neurejen in posejan s popravki, kajti Beethoven "ni bil skladatelj z lepim rokopisom". "Spontan je bil: nekaj je napisal, si premislil, prečrtal; pismo daje vtis, da se je tok njegovih misli sproti spreminjal," je grafolog povedal za Reuters.

Na koncu je avtor pripisal še, da lahko vsa morebitna pisma zanj naslovijo le z "L. v. Beethovnu na Dunaju", češ da jih bo tako dobil. Skladatelj, ki se je v Bonnu rodil leta 1770, se je že v mladih letih preselil na Dunaj in se tam razvil v enega najslovitejših skladateljev vseh časov. Umrl je štiri leta po tem, ko je bilo pismo napisano, in je pokopan na Dunaju. V pismu omenjano Slavnostno mašo za zbor, orkester in štiri soliste je štel med svoja najpomembnejša dela. Skladati jo je začel leta 1819, posvetil pa jo je svojemu učencu in prijatelju, avstrijskemu nadvojvodi Rudolphu, ki je bil imenovan za nadškofa v Olomoucu. Končal jo je leta 1823, le nekaj mesecev pred deveto simfonijo.

Če gre že šest besed tako za med ...
"Za vsak Beethovnov rokopis vlada silno zanimanje," ocenjuje direktor Beethovnovega muzeja v Bonnu Michael Ladenburger, "ki se odraža tudi na dražbah". "Njegova pisma so redka in tako dolg zapis, ki ponuja vpogled v njegovo zasebno življenje, vse skupaj zelo popestri." V ilustracijo: lani je bil Beethovnov nakupovalni seznam, na katerem je bilo pičlih šest besed, na dražbi prodan za 60 tisoč evrov.

Izguba sluha je oblikovala njegova pozna dela
Prejšnji mesec smo pisali že, da so trije nizozemski znanstveniki z analizo ugotavljali, na kakšne načine je naraščajoča izguba sluha vplivala na delo velikega nemškega skladatelja. S preučevanjem Beethovnovih godalnih kvartetov, pri katerih so v prvem violinskem delu prešteli število not nad G6, ki ustreza frekvenci 1,568 herca, so ugotovili, da je število visokih not upadalo z naraščajočo Beethovnovo izgubo sluha, zato pa je uporabljal več not nizkih in srednjih frekvenc, ki jih je med izvajanjem glasbe lahko bolje slišal. A v poznejših kvartetih, ko je bil skladatelj že popolnoma gluh, so se visoki toni vrnili v njegovo glasbo. "Ko se je začel popolnoma zanašati na svoje 'notranje uho', mu ni bilo treba več ustvarjati glasbe, ki jo je lahko tudi slišal. Vrnil se je v svoj notranji glasbeni svet in k zgodnjim skladateljskim izkušnjam," so glasbeni preobrat v zadnjih letih Beethovnovega življenja opisali raziskovalci.