Koncertna pianistka, ki je nedavno praznovala 65-letnico umetniškega delovanja, že več kot štiri desetletja poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Posebno cenjena je v ZDA, kjer redno nastopa.

Pri petih letih ste prvič nastopili, pri devetih končali srednjo glasbeno šolo in odšli na ljubljansko akademijo, nato pa v ZDA, kjer ste v starosti 17 let diplomirali na newyorškem Juilliardu in dve leti pozneje končali izpopolnjevanje pri Arthurju Rubinsteinu. Bili ste edini od pianistov, ki se je izpopolnjeval pri Rubinsteinu. Kako ste prišli do njega?
Rubinstein je igral na prvi plošči, ki sem jo slišala o Chopinu. Dala mi jo je profesorica Zora Zarnikova, ko sem bila stara devet let, da me malo omehča, ker nisem hotela igrati nič drugega, razen Bacha, Beethovna in Mozarta. Od takrat je bil moj idol. Ko sem z 12 leti prišla v New York, sem šla na vse njegove koncerte in sem mu vedno nesla vrtnico, ne da bi povedala, kdo sem. Dve leti pozneje me je direktor za umetnike pri Steinwayju predstavil Rubinsteinu: to je pa naš veliki talent, pianistka, zdaj je imela debi v New Yorku s krasnimi kritikami in mi smo ji dali klavir. In Rubinstein je rekel: če ste ji pa vi, ki ste skopuhi, dali klavir, potem mora biti res dobra, jo moram slišati.

Potem sem mu dva dni igrala vse, kar sem znala, in od tistega trenutka dalje je spremljal mojo pot. Ko sem pri 15 letih zmagala na tekmovanju in kot največji glasbeni talent tistega leta dobila za nagrado koncert z Newyorško filharmonijo, me je prišel poslušat z družino. Prišel je tudi leta 1957, ko sem imela recital v veliki dvorani Carnegie Hall. Prekinil je turnejo po Kanadi in mi prišel čestitat. In ko se je vrnil iz Kanade, me je poklical in rekel, da bi delal z mano. Kot je dejal, je čakal, da gredo mimo nevarna leta dozorevanja, ko se lahko zgodi, da klavir tudi pustiš, in da diplomiram.

Kako ste doživljali in še doživljate nujo nenehne vadbe, ponavljanja enih in istih pasaž?
To je naše delo. Vedno stremiš za boljšo interpretacijo, za boljše razumevanje, za tehnično dovršenost in vedno odkriješ nekaj novega. Vedno študiraš nove skladbe, a sčasoma se vrneš na iste. Toda vsakič pristopaš, kot da se jih lotevaš na novo, tako da ni nikdar dolgčas.

Dolgo časa vam je bil ljub Bach, nato ste "odkrili" Mozarta, Beethovna, Brahmsa, Chopina, Debussyja, Schumanna in tako naprej. Pri Bachu je pomembna motorika, Mozart se skriva za navidezno preprostostjo, kaj pa vas privlači pri drugih?
Mozart je eden najtežjih skladateljev, ravno v tej preprostosti se skriva veličina, kompleksnost. Beethoven pa je življenjski, enkraten, zame je krona. Saj pri Bachu ni samo motorika, je tudi logičnost. Neverjetno, kako je pisano, še danes zveni moderno. Brahms je pač romantika, Chopin poet klavirja, ki do potankosti izrablja različne nianse klavirja, enako Schumann. Debussy je spet nekaj drugega. Impresionizem. Sama imam zelo rada slikarstvo in tako kot mi je najbolj pri srcu Rembrandt, imam grozno rada impresioniste.

Kaj pa sodobni skladatelji, denimo Lutoslawski, Ligeti, Cage? Zakaj vas ti niso nagovorili?
Ko sem bila mlajša, sem študirala tudi sodobne skladatelje, zdaj pa imam že toliko repertoarja, da jih ne igram. Literaturo poznam, igrajo jo moji študenti. Kar se tiče klavirskih koncertov, ni ravno veliko izbire, da bi me pritegnilo. Grozno pa mi je hudo, če vidim, da se razbija po klavirju.

Kako vzdržujete fizično in tudi psihično kondicijo, ki jo potrebujete kot vrhunska umetnica? Imeli ste obdobje, ko ste izvedli pet različnih programov v enem tednu.
Da, to je bilo v Avstraliji, trajalo je dva meseca in pol. Tudi pred 10, 15 leti sem imela še 100 koncertov na sezono. Pri nas je kondicija izredno pomembna in to, da si zdrav. Zelo malo se polaga na to, tudi študenti bi morali vedeti o teh problemih. Jaz sem, hvala bogu, v osnovi zdrava, kajti to so veliki napori. Ko potuješ, lahko letalo zamudi, si ves dan brez hrane, neprespan in moraš na oder, moraš se dobro počutiti. Ljudje so te prišli poslušat in jih ne zanima, ali si bolan ali zdrav. Kondicija je torej pomembna, psihična pa še posebej. Pri mladih opažam precej psihičnih problemov, kar me zelo skrbi. Sama skušam poleti plavati zaradi hrbtenice, kajti vsi pianisti imamo okvaro hrbtenice. Rada imam hojo, telovadim redko. Sem pa optimist.

Še vadite vsak dan?
Ne, zdaj ne več. Ko sem bila mlada, sem vadila šest, osem ur na dan. Ko sem bila na turnejah, sem vadila vsaj šest ur. Kasneje je bila povprečnost tri ure na dan.

Ali raje nastopate z orkestrom ali na recitalih?
Oboje. Na recitalih si sam svoj gospodar in tudi repertoar je izreden, pri orkestru pa obožujem to, da sodelujem z ostalimi glasbeniki. To sodelovanje med dirigentom in orkestraši se mi zdi izjemno. Uživam v vajah, ko skušamo doseči, da se ulijemo v eno telo.

V enem od intervjujev ste dejali, da ste steinwayjeva umetnica. Zakaj vam je ta ljubši od yamahe ali drugih znamk?
Steinwayjeva umetnica sem zato, ker igram v glavnem na steinwayju. Steinway je še vedno kralj med klavirji. Kakšno dobro yamaho sem tudi že igrala, vendar sama mehanika nima takšne kompaktnosti kot steinway. Pred leti sem v Italiji odpirala koncerte z novimi fazioliji. Vedno, kadar sem na Dunaju, so užaljeni, ker ne vzamem bösendorferja. Z orkestrom ga pač ne morem vzeti, ker nima takšne moči kot steinway. Bösendorfer je dober za komorne koncerte ali snemanja. Tako da še vedno uživam v steinwayju.

Ena vaših bivših študentk mi je zaupala, da ste zahtevna profesorica, ki daje velik pomen tehnični pripravljenosti in širokemu naboru skladb.
Vsak študent mora imeti dober temelj. S študenti skušam tehnično čim bolj izpiliti skladbo. Temelj je prva zahteva. To je tako kot hiša: če jo zgradiš brez dobrega temelja, se bo enkrat podrla. Če je tehnika dovršena in brezhibna, potem pride do izraza interpretacija.

Potrebujejo pa študenti tudi čim večji repertoar, to jim bo kasneje prišlo prav. Ker veliko sodelujem v žirijah po svetu, mi je žalostno videti, ko kandidati igrajo vedno isti program. Ko smo ga že dvakrat slišali na dveh različnih tekmovanjih, že vemo, kako bo igral. Enako je, ko se gre študent izpopolnjevat v tujino. Vsakemu profesorju je lažje, če ima že naštudirane skladbe.

Tudi jaz imam to rada, saj imam mojstrske tečaje v ZDA, Nemčiji in drugod. Študent mora biti pripravljen, da lahko delam z njim. Ampak če gredo študirat, bi morali naštudirati nov program z nekom drugim, ne pa dve, tri leta izgubljati čas z istim programom. To se mi zdi greh. Če pa ima na zalogi repertoar, tudi če je na pol naštudiran, ga lahko v tujini nadgrajuje. Danes pač moraš imeti velik repertoar.

Kot čudežni otrok ste bili predisponirani za pianistično kariero. Ste si pozneje kdaj zaželeli početi kaj drugega?
Če bi se sedaj rodila, bi se pri štirih letih začela učiti klavir. To je instrument, ki ga obožujem, je moj zvesti črni prijatelj. Dve leti sem študirala tudi violino, a sem jo morala pustiti zaradi zdravja. Zanimala me je kompozicija, pisala sem tudi skladbe, a sem ugotovila, da z njo ni bogve kaj. Ko sem bila majhna, sem hotela biti balerina. To je bila ena želja poleg klavirja, ampak postave ni bilo. Zanimala me je tudi psihologija, toda vedno sem se vrnila h glasbi, in to h klavirju. To je moja ljubezen, tega ne bi spremenila. Nikdar mi ni bilo žal.

Ko si mlad, imaš veliko želja, veliko poskušaš, se zanimaš za več stvari. Kajti človek mora biti razgledan. Ko sem bila stara 18 let, sem poslušala že vse Wagnerjeve opere. Imela sem srečo, da je gospa, ki je imela ložo v Metropolitanski operi, izbrala nekaj mladih umetnikov, med njimi mene, in jih povabila v svojo ložo. Ko sem bila stara 20 let, sem prebrala celega Shakespearja.

Če pogledam naše glasbene študente: ni razgledanosti. Saj vem, težko je, ni denarja, a tudi jaz sem bila brez denarja. Včasih nisem imela za večerjo. Če pa sem imela kakšen dolar, dva, sem se raje odpovedala večerji, samo da sem slišala kakšen koncert. Kasneje, ko sem lahko, sem začela hoditi tudi v teater. Ampak naši študenti: eni samo vadijo, drugi pohajkujejo in napol vadijo, ne hodijo pa na koncerte, v teater, opero itd.

Omenili ste komponiranje, tudi vaš mož je bil skladatelj. Lahko poveste kaj več?
Skladala sem, ko sem bila zelo mlada, preden sem se vrnila iz ZDA. Ko sem bila stara 19 let, sem to opustila. In potem, ko sem spoznala moža, sem si rekla, da je en skladatelj v družini dovolj. Sicer pa mi je to znanje večkrat pomagalo pri improvizaciji.

Bili ste imenovani v častno akademijo Evropske prestolnice kulture - Maribor 2012. Kakšna bo vaša vloga v njej?
Zaenkrat ne vem, imeli smo le dve seji. Upam, da bom lahko pomagala s svojimi nasveti. Zdi se mi zelo pomembno, da se Slovenija odpre svetu, pokaže svojo kulturno dediščino in umetnike.

Kakšni so po več kot 4.000 koncertih še vaši načrti?
V drugi polovici marca imam recitale v Zagorju, Novem mestu in Škofji Loki, aprila pa veliko turnejo z recitali po ZDA, od koder sem se pred kratkim vrnila s turneje z orkestrom. Šla bom od New Yorka do Bostona, Vermonta, Alabame, Chicaga, San Francisca. Trajala bo okrog tri tedne. V teh mestih bom imela tudi promocijo mojih dveh zgoščenk, ki sta izšli pred nekaj meseci v New Yorku.