Foto:
Foto:
Dunajski filharmoniki vsako leto obudijo spomin na glasbeno zapuščino družine Strauss.
Johann Strauss mlajši slovi kot največji mojster valčkov.
Velikemu Dunajčanu so njegovi someščani namenili tudi zlat kip.

V približno dve uri dolgem programu tradicionalnega dunajskega novoletnega koncerta, katerega glavnino so tudi letos predstavljala dela Johanna Straussa, so nam vzdušje Dunaja 19. stoletja pričarali glasbeniki pod taktirko Lorina Maazela, sicer glasbenega direktorja newyorške filharmonije.

Popularna glasba 19. stoletja
Dunajski novoletni koncert pred televizijske ekrane in radijske sprejemnike vedno znova zvabi več milijonov Zemljanov, tudi tistih, ki drugače klasični glasbi le redko prisluhnejo. Poleg tradicije tiči privlačnost koncerta tudi v njegovem programu. Dela Johanna Straussa z nepogrešljivim valčkom Na lepi modri Donavi in Radetzkim maršem, ki vsako leto veličastno skleneta program, na čelu gredo namreč hitro v uho. Zato ni presenetljivo, da so ob nastanku v dunajski družbi uživala priljubljenost, primerljivo z največjimi pop hiti v današnjem času.

Nekoč je tam večerjalo plemstvo, jutri bodo plesali baletniki
Plesni del programa sta letos zasnovala koreografa Renato Zanella in Vladimir Malakhov. Na zaslonih bomo tako lahko občudovali prefinjeno gibanje baletnikov avstrijske državne opere in baleta, kot so ga v objektiv kamere ujeli snemalci. Ti so budno nadzorovali dogajanje v palači Todesco, prestižnem hotelu Palača Coburg ter v prostorih kristalnega sveta Swarovski na Tirolskem, kjer so že posneli letošnji plesni prispevek k tradicionalni prireditvi. Ob vrhuncu vsakoletnega dogajanja, izvedbi valčka Na lepi modri Donavi, pa se bodo plesalci zavrteli v gradu Belvedere, ki leži v samem srcu avstrijskega glavnega mesta.

Do kart le s pomočjo boginje Fortune
Dunajski novoletni koncert je verjetno najbolj znamenit koncert na svetu. Zato tudi ni presenetljivo, da povpraševanje po kartah več kot presega zmogljivosti Zlate koncertne dvorane dunajskega glasbenega društva, ki vsako leto gosti koncert. Da bi imeli vsi interesenti enake možnosti za pridobitev vstopnice, so se organizatorji odločili za najbolj demokratično rešitev – žreb. Vsak januar se tako prijavi okoli 27.000 ljubiteljev glasbe, med katerimi nato prireditelji izžrebajo srečneže, ki bodo začetek naslednjega leta preživeli v družbi dunajskega filharmoničnega ansambla.

Sanje vsakega dirigenta
Zaradi dolgoletne tradicije in medijskega pompa, ki se mu se koncert nobeno leto ne more izogniti, so sanje vsakega dirigenta, da bi vsaj enkrat stal na podiju pred vrhunskimi avstrijskimi glasbeniki. Zato tudi ni presenetljivo, da prirediteljem koncerta na Dunaj vsako leto uspe zvabiti vrhunske dirigente. V preteklih letih so tako za odlično izvedbo Straussovih mojstrovin poskrbeli Claudio Abbado (1988, 1991), Carlos Kleiber (1989, 1992), Zubin Mehta (1990, 1991, 1995), Riccardo Muti (1993, 1997, 2000), Nikolaus Harnoncourt (2001), letošnji izbranec pa je dirigentsko palico vihtel že v letih 1980, 1994, 1996 in 1999.

Prvo dejanje jubilejnega leta
Letos so se Avstrijci še posebno potrudili pri organizaciji koncerta, saj so ga označili za simbol vstopa v jubilejno leto – leto, ko bomo praznovali 60. obletnico konca 2. svetovne vojne. Ob tej priložnosti se bosta srečala tudi avstrijski in nemški kancler, ki si bosta drug ob drugem ogledala predstavo dunajskih filharmonikov.

Koncert za utrditev avstrijske kulturne samoniklosti
Začetki dunajskega novoletnega koncerta segajo v leto 1939, ko so 31. 12. dunajski filharmoniki izvedli Posebni koncert, na programu so se znašla izključno dela skladateljske dinastije Strauss. S koncertom so glasbeniki skušali v obdobju neposredno po aneksiji Avstrije k nacistični Nemčiji ponosno prikazati kulturno veličino svoje domovine.

Boj za dirigentsko mesto
Pod dirigentskim vodstvom Clemensa Kraussa je že 1. 1. 1941 potekal prvi pravi dunajski novoletni koncert. Krauss, ki je tudi sestavil klasični repertoar koncerta, ki se iz leta v leto le malenkostno spreminja, je znamenitemu koncertu načeloval kar trinajstkrat. V letu 1955 je prestižen položaj »novoletnega dirigenta« pripadel slavnemu dirigentu Williju Buskovskemu, ki je nalogo opravljal kar četrt stoletja. Šele po njegovem odhodu s položaja se je uveljavilo načelo, da se dirigenta izbere vsako leto posebej.