Oglas
Wagner nas ima kakor za ... Tako pogosto ponavlja isto stvar, dokler ne obupaš ... Dokler ne verjameš.
Bi bilo kaj drugače, če bi vedeli, da je imel skladatelj izrazito feminilno stran? Pravzaprav skoraj pretirano. Menda se je občasno preoblekel celo v žensko. Prvi marčevski dan je bilo javnosti prvič predstavljeno pismo, v katerem Wagner šivilji v Milanu sporoča natančne podatke o ženski večerni toaleti. Domnevno namenjene njegovi ženi. Ali pa tudi ne.
Beg pred upniki v ženskih cunjahEden urednikov nove publikacije The Wagner Journal je za britanski časopis Guardian povedal, da je pismo iz januarja 1874 le še en dokaz Wagnerjeve "mahnjenosti" na ženska oblačila, prefinjene izdelave in dragih materialov. Nadalje naj bi pismo izdajalo tudi Wagnerjeva nagnjenja k preoblačenju v žensko. O tej skriti strasti sicer govori tudi zabavna anekdota, ki pripoveduje, da je leta 1864 Wagner iz prostorov svojih upnikov na Dunaju pobegnil, oblečen v ženska oblačila. O podobnem dogodku poroča tudi Wagnerjev "apostol" in strasten oboževalec Hans von Wolzogen, avtor vodiča po vodilnih motivih Wagnerjevega opernega cikla Nibelunški prstan. Von Wolzogen je zapisal, da se je nekoč Richard Wagner pojavil, oblečen v ženski suknjič.
Kupi satena in svile v Wagnerjevem stanovanju
Čeprav so Wagnerjevo prikrito strast novinarske "hijene" razkrile že pred Wagnerjevo smrtjo - leta 1877 je zaradi novinarskega poročanja o Wagnerjevem razmetavanju denarja za naročilo celega kupa žametnih zaves, svilenih in satenastih srajc in obilice spodnjega perila izbruhnil pravi škandalček -, pa so se raziskovalci življenja in dela Richarda Wagnerja seciranja skladateljeve erotike lotili šele nedavno. Joachim Köchler je v svoji študiji Richard Wagner: The Last of the Titans (Richard Wagner: Zadnji velikan) podal "portret skladatelja, ki se je rad preoblačil v žensko, ker se je moral obdati z "avro" ženskosti, da je prebudil svoja čustva".
Richard Wagner kot nasprotje kipom Arna Brekerja
Če se spomnimo, da je bila ena izmed temeljnih maksim nacionalsocializma možati moški, ki so ga simbolizirali kipi Arna Brekerja, simboli klenega in močnega Arijca, se nam idolatrija Richarda Wagnerja, ki so jo izkazovali glasniki ideologije in je rezultirala v največji humanitarni katastrofi 20. stoletja, zdi skorajda protislovna. Wagner je bil namreč s svojo dekadenco simbol tiste modernosti, ki jo je v očeh "volkovstva" poosebljal Jud kot protagonist kapitalizma in liberalizma in ki je razkrajala nemški narod. Nacisti in tisti, ki so v 19. stoletju polagali temelje njihovemu uspehu, pa so Wagnerjevo dekadenco očitno raje spregledali; skladateljeve opere, ki so obujale starodavno germansko mitologijo in spomin na čase, ko so bili Germani še rasno čisti, so bile preprosto preveč "uporabne", da bi njihovega avtorja zavrgli.
Friedrich Nietzsche izlije svoj gnev
Razkrinkal pa ga je Friedrich Nietzsche, filozof, ki je sprva tudi sam podlegel čaru Wagnerjevega dela, pozneje pa se je od njega odvrnil. V pismu, ki ga je Nietzsche napisal maja 1888, lahko tako preberemo: "Umetnik décadence - tu je beseda. In s tem se začenja moja resnoba. Še na misel mi ne pride, da bi mirno gledal, ko nam ta décadent kvari zdravje - in za povrh še glasbo! Je Wagner sploh človek? Kaj ni prej bolezen? Vse okuži, česar se dotakne - glasbo je napravil bolno - /.../ In nihče se ne brani. Njegova zapeljivost gre v neznansko, okoli njega so oblaki kadila, nesporazum glede njega se imenuje "evangelij" - sploh ni pregovoril k sebi samo ubogih na duhu! Ima me, da bi malo odprl okna. Zraka! Več zraka!"
Polona Balantič
Wagner nas ima kakor za ... Tako pogosto ponavlja isto stvar, dokler ne obupaš ... Dokler ne verjameš.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje