V intervjuju za revijo Rolling Stone, ki v kioske prihaja jutri, se je eden najvplivnejših kantavtorjev 20. stoletja prvič javno odzval na obtožbe plagiatorstva in pri tem poudaril, da je "citiranje v folku in džezu bogata in oplajajoča tradicija". "Vsi to lahko počnejo, razen mene," se je pritožil. "Zame veljajo drugačna pravila."

Recenzenti berejo natančno
"Afera" sega v leto 2003, ko je Wall Street Journal izpostavil, da so številna besedila z Dylanovega albuma Love and Theft iz leta 2001 osupljivo podobna posameznim stavkom iz obskurne biografije nekega japoskega mafijca, ki je izšla leta 1995. Primer: stavek "I'm not as cool or forgiving as I might have sounded" (Nisem tako hladen in odpuščajoč, kot sem morda zvenel) se pri Dylanu pojavi kot "I'm not quite as cool or forgiving as I sound;" časopis je izpostavil še dvanajst podobnih vzporednic.

Leta 2006 je "udaril" New York Times: pod drobnogled so vzeli takrat čisto sveži album Modern Times in v njem našli citate pesnika iz ameriške državljanske vojne.

"Ustvarjam znotraj svojega umetniškega medija," je 71-letnik zdaj komentiral za Rolling Stone. "Tako preprosto je to ... Temu rečemo pisanje pesmi. Opraviti ima z melodijo in ritmom, potem pa je vse dovoljeno. Vse vzameš za svoje. To vsi počnemo."

Žalitve, ki so mu očitno prišle do živega
"To so isti ljudje, ki so name skušali obesiti Judeževo ime," dodaja Dylan in ima pri tem verjetno v mislih ogorčene ljubitelje folka iz šestdesetih, ki so zgroženo obsodili njegov prehod na električno kitaro in ga zmerjali z apostolom, ki je izdal Jezusa.

"Judež - najbolj osovraženo ime v človeški zgodovini! Če mislite, da so vas kdaj zmerjali, poskusite preseči to. In zakaj? Zato, ker sem igral na električno kitaro? Kot da bi to bilo na neki način enakovredno izdaji našega Gospoda, ki ga je privedla do križanja. Vsi ti zlobni ***** lahko gnijejo v peklu."

Citiranje - opravek za akademike, ne pa za umetnike
No, glasbeno prilaščanje - torej uporabo kulturnih referenc v drugačnem kontekstu - ni enako kot plagiatorstvo v novinarstvu ali neleposlovju, opozarja profesor z univerze Princeton Sean Wilentz, ki je o Dylanu napisal že celo vrsto člankov. "Seveda je legitimno," je njegovo stališče o Dylanovi rabi tujega materiala. "Dylanov referenčni okvir je veliko večji kot od večine tekstopiscev." Wilentz še pravi, da je citiranje vira domena akademikov, in ne umetnikov. "Ustvarjanje umetnosti je drugačen proces, še posebej umetnosti, kakršna je Dylanova."

Dylan, ki je svoj 35. studijski album, Tempest, izdal ta teden, je bil v zadnjega pol stoletja pod drobnogledom kritikov že neštetokrat - deloma tudi zato, ker še na stara leta ostaja nevkalupljen in nepredvidljiv. Leta 2006 je svoje oboževalce, denimo, "šokiral" z nastopom v oglasu za Victoria's Secret, leta 1990 je izdal album večinoma iz otroških pesmic, v sedemdesetih pa je iz judovske prestopil v krščansko vero in se več let v glasbi posvečal samo verskim tematikam. No, obenem pa mu je v svoji petdesetletni karieri uspelo nabrati 11 grammyjev, oskarja, Pulitzerjevo nagrado, predsedniško medaljo svobode in celo vrsto drugih nagrad.