Nova biografija najslavnejše francoske pevke vseh časov No Regrets - The Life of Edith Piaf (Brez obžalovanja - Življenje Edith Piaf) meč novo luč na pevkino življenje pred zvezdništvom, na njena mlada leta, ko sta jo privlačili poezija in filozofija in ko je morala napeti vse moči, da ni postala žrtev svojega težavnega otroštva.

Avtorica, Avstralka Carolyn Burke, je prepričana, da njena knjiga poziva k reevaluaciji življenja velike šansonjerke: "Spoznamo mlado Piaf, o kateri nismo vedeli ničesar, pa čeprav morda poznamo njeno petje." Burkova je prva, ki se je pri pisanju pevkine biografije naslonila na več kot sto pisem, ki jih ji je kot še mlademu dekletu napisal njen mentor in akademik Jacques Bourgeat in ki so bila do pred kratkim javnosti nedostopna ter zaprta v francoski Bibliotheque Nationale.

Imela je svojega Henryja Higginsa
"V teh pismih lahko vidimo njeno žejo po izobrazbi, željo, da bi se izboljšala. Uvid dobimo v njen čustveni in duhovni razvoj ... močno si je želela študirati poezijo in filozofijo." Korespondenca menda razkriva tudi nežno vez, ki se je spletla med Piafovo in Bourgeatom, poetom v srednjih letih, ki je precej pomanjkljivo izobraženi mladenki priporočal čtivo in svetoval, kako naj izboljša svoje poznavanje jezika. "In tako je, potem ko se je leta borila za golo preživetje, začela brati Baudelaira, Rimbauda, Platona. To je tako ganljivo izvedeti," se je na tiskovni konferenci raznežila Burkova.

"V knjižnici sem preučevala njeno pisavo, videla njene slovnične napake in vprašanja, kot so: 'Napredujem, kajne? Je tole pismo boljše kot prejšnje?' Skušala se je naučiti lepe francoščine. To je pomembno vedeti."

Nenavadni par, ki se ni nikoli romantično zapletel, si je dopisoval dolgih 25 let; vsaj Burkova je prepričana, da ta pisma ponujajo najboljši "vpogled v to, kdo je v resnici bila in kako se je razvijala". Piafova je začela besedila pisati kmalu po tem, ko je v nekem pariškem klubu spoznala Bourgeata, in prav z njegovo pomočjo naj bi v sebi našla dovolj samozavesti ter slovničnega znanja, da je lahko postala tekstopiska.

Z dna se je skopala z golo močjo volje
"Kot ženska brez kakršne koli izobrazbe, brez zaledja, brez vsega ... njena družina ni spadala niti v delavski razred, bili so na dnu dna ... fascinantno se mi zdi, da je dosegla vse, kar je dosegla, in to s tolikšno radodarnostjo do drugih."

Večina misli, da že vse ve
Edith Piaf še pol stoletja po svoji smrti ostaja močan vpliv v glasbeni industriji - za svojo vzornico jo navajajo tako raznolike osebnosti, kot sta Martha Wainwright in Lady Gaga. Pričujočo izdajo je kljub temu marsikdo okrcal kot preveč popustljivo do pevke, ki je kljub vsemu drugemu znana tudi po svojih vezeh s kriminalnim podzemljem ter odvisnosti od zdravil in alkohola. Burkova vztraja, da ni s svojim pisanjem ničesar olepšala, da pa je morda že nastopil čas za prijaznejšo sodbo ženske, ki je s svojim glasom očarala množice. "Težava je v tem, da ima veliko ljudi predsodke o tem, kakšni ljudje so zvezdniki, še posebej Piafova. Zdi se jim da jo imajo 'prečitano', kot ubogo, samouničevalno siroto."

Junakinja Odpora
Burkova skuša k zgodbi pristopiti z druge strani in pripovedovati o pevkinem doživljanju druge svetovne vojne, o tem, kako je pomagala skrivati svoje judovske prijatelje, sodelovala pri drznem načrtu pobega in - kljub drugačnim nemškim navodilom - pela pesmi judovskih tekstopiscev.

Njena življenjska zgodba se, še posebej tista prva poglavja, bere kot filmski scenarij: otroštvo je preživljala v oskrbi babice, očetove mame, ki je vodila javno hišo v Normandiji. Od tretjega do sedmega leta je bila Edith slepa, vendar naj bi ozdravela, potem ko so babičine prostitutke romale v Saint Therese de Lisieux. Ko je bila stara približno 16 let, se je v Parizu - kamor je prišla, da bi postala ulična pevka - zaljubila v postreščka Louisa Duponta, s katerim sta leto pozneje dobila hčerko Marcelle. Podobno kot njena mati tudi Piafova ni bila sposobna skrbeti za otroka. Deklica je živela pri očetu, a je že pri dveh letih umrla za posledicami meningitisa.

Sledilo je razmerje z zvodnikom Albertom, ki je imel nadzor nad njenim s petjem prisluženim denarjem, v zameno pa jo je silil v prostitucijo. Piafovo je skoraj ustrelil, ko ga zapustila, pri čemer je bil povod za konec razmerja samomor ene izmed prostitutk.

Nezaveden zdrs v odvisnost
Toda veliko "izročila" okrog Edithinega mita je pretiranega, opozarja Burkova. "Na primer glede drog - šlo je za zdravila na recept, ki jih je morala jemati, da se je spopadala s svojimi kroničnimi bolečinami, ki so bile posledica več avtomobilskih nesreč. Jemala je, kar so ji predpisali zdravniki, da bi lahko še naprej pela."

Presegla je svoje okoliščine
Cilj še ene nove biografije je izpostaviti, da je bila Edith Piaf pevka, ki je kljub silnim preprekam v svojem zasebnem življenju pokazala neznansko mero nadarjenosti, kreativnosti in poguma. "Omenim sicer tudi, da je bila tiranska in da je svoje osebje silila delati vse po svojem. Če si je to zamislila, so morali ves teden vsak dan obedovati isto jed. če je pozvonila, so morali vstajati ob štirih zjutraj. Toda priznam, da sem hotela pri svojem portretu izpostaviti predvsem pevkine pozitivne plati. Mislim, da je v Franciji nastopil čas za novo ovrednotenje Piafove. Kaj ne bi bilo odlično, če bi to lahko naredila Avstralka?"