Oglas
Še celo številni Britanci ne vedo, da bo 2. 6. minilo 150 let od rojstva poznoromantičnega skladatelja Edwarda Elgarja. Če so Avstrijci lani iz Mozartovega slavja naredili velik šov, pa so Britanci bolj zadržani. Morda celo nesramni in izkazujoči mačehovski odnos do svoje kulturne dediščine. Prav letos so namreč z bankovca za 20 funtov umaknili Elgarjevo podobo.
Namesto Elgarja neproblematični Adam Smith13. marca letos so tako v obtok poslali serijo bankovcev s podobo veliko bolj sprejemljivega in politično korektnega "očeta" sodobne ekonomske znanosti in glasnika kapitalističnih načel Adama Smitha. Pogled nanj je seveda veliko bolj vzgojen kot pa na Elgarja, ki se je v času vzpona nacizma in v času priprav na njegov vzpon navduševal nad Richardom Wagnerjem in poganstvom, verjel pa je tudi v duhove. Prisotne so bile torej vse sestavine, ki so pripomogle k temu, da so Nemci (pa tudi številni drugi Evropejci) nacizem sprejeli za svojo ideologijo.
To pa seveda nikakor ne pomeni, da je bil Elgar nacist. Bil je predvsem "nevzdržen" romantik, ki je s svojim kolesom z imenom Mr. Phoebus po očarljivi angleški pokrajini prevozil tudi po 80 kilometrov in ki je zaradi svoje strasti do življenja v pristnem stiku z naravo v svojo glasbo vključeval celo zvoke Eolove harfe, antičnega glasbila, iz katerega glasbo izvablja veter.
Vulgaren na prikupen način
Številni poznavalci klasične glasbe Elgarja še danes častijo kot prenovitelja britanske klasične glasbe. Prek povezave protestantske glasbene tradicije in katoliške glasbe je uspel britansko glasbo razbremeniti okorelosti in pretirane vpetosti v pravila. Vendar pa so nekateri ravno v tej inovaciji odkrili "napako". Ta združitev dveh tako različnih glasbenih tradicij naj bi bila preprosto vulgarna. Prikima tudi Matthew Riley, predavatelj na galsbeni katedri Univerze v Birminghamu, vendar je njegovo mnenje o Elgarju vse prej kot slabo: "V Elgarju je res nekaj vulgarnega, vendar na takšen način, da je to tudi genialno."
Ljubljenec pohajkovalcev po naravi
In na tak način, da se je "prikupil" številnim, ki jih je ob koncu 19. stoletja prevzela tako imenovana spiritualistična "mrzlica" in obsesija s poganstvom. Vse od sredine 19. stoletja je bilo po Evropi zaznati neverjetno priljubljenost kar najbolj nenavadnih duhovnih gibanj - morda najbolj znamenita je bila teozofija -, ki so "zdravilo" za vedno bolj razčlovečeno družbo v času bliskovitega industrijskega razvoja in proliferacije kapitalizma iskala v stiku z naravo in v oživljanju kulture pradavnih prebivalcev Evrope. Ravno ti sodobni pogani so na prelomu stoletja Elgarja vzeli za svojega
Vse je vrgel na en kup, pa vendar zveni dobro
Edward Elgar, ki je umrl 23. februarja 1934, je mešal še marsikaj drugega kot le protestantsko in katoliško glasbo. Na glavo je postavil tudi nepisane "zapovedi" uporabe glasbil. "Vse je zmetal na kup," pravi Riley, ki izpostavi nenavadno uporabo trobil, še posebej "drvečih" pozaven, v klimaksu številnih svojih kompozicij. Ta pompoznost pa je ustrezala tudi režimu. Elgar je bile leta 1924 imenovan za uradnega kraljevega skladatelja oziroma nosilec naziva Master of the Queen's Music (Mojster kraljičine glasbe), številna njegova dela, še posebej niz maršev z naslovom Pomp and Circumstance Marches, so postala sestavina javnih in kraljevih slavnostnih dogodkov.
Povsem brez omembe Elgarja pa to leto vendar tudi na otoku ne bo minilo. Vendar slavje ne bo "ljudsko" kot je bilo Mozartovo. Slavila bo predvsem stroka in napoveduje se obilna bera novih publikacij o Elgarju. Samo založba Cambridge University Press je letos že izdala pol ducata knjig. Edward Elgar, skladatelj, ki so ga za svojega vzela najbolj neintelektualistična poganska gibanja, je torej ob 150. obletnici svojega rojstva predvsem ljubljenec glasbenih strokovnjakov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje