V Makarski že nekaj let podeljujejo nagrade Zadužbine Milana Mladenovića za najbolj obetavno glasbeno skupino na področju nekdanje Jugoslavije. Letos so po ustanovitelju Ekatarine Velike poimenovali tudi točko, s katere je lep pogled na Jadransko morje. Makarska ima zelo pomembno vlogo v življenju in ustvarjanju Milana Mladenovića. Bil je otrok srbskega oficirja Jugoslovanske ljudske armade, zato se je družina veliko selila. Milan se je rodil v Zagrebu, v šolo je začel hoditi v Sarajevu. Družina se je končno ustalila v Beogradu. Mladenovićeva mama je bila Hrvatica iz Makarske, tam še vedno živi njegova teta.

"Milan Mladenović je deček iz vode. Ne samo zaradi njegovih besedil in melanholije, ampak zato, ker nas je združil. Bil je izjemen avtor," v radijski dokumentarni oddaji Vala 202 o Ekatarini Veliki pripoveduje Esad Babačić, ikona ljubljanskega panka in človek, ki je imel stike z vsemi glavnimi osebami z jugoslovanske glasbene scene. Na to zasedbo in Milana Mladenovića ga veže prav posebna anekdota, povezana z Jadranskim morjem in Makarsko.

"Bil sem na obisku pri svojem kolegu iz vojske, ki je bil sosed Milanove tete. In ravno takrat je bil na obisku tudi Milan z bendom. Z ekipo EKV smo veliko gledali v nebo, skupaj smo opazovali zvezde, nekdo je celo rekel, da vidi NLP. Naslednji dan sva z Milanom točno opoldne na vročem jadranskem soncu igrala košarko. On v vojaških, jaz v Slovanovih kratkih hlačah. Veliko sva se pogovarjala."

Vpliv Buldožerjev in Pankrtov

Ekatarina Velika, znana tudi s kratico EKV, je delovala med letoma 1982 in 1994. Izdala je sedem studijskih in štiri koncertne albume, njena prva založba je bila ZKP RTV Ljubljana. Skupino je ustanovil kitarist, pevec in večinski avtor Milan Mladenović, najpomembnejši člani, ki so že pokojni, pa so bili: klaviaturistka Margita Stefanović - Magi, basist Bojan Pečar in bobnar Ivica Vdović Vd.

Beograd je v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja doživel glasbeni pretres. Tudi ali predvsem zaradi slovenskih Buldožerjev in Pankrtov. "Pankrti so začeli govoriti o stvareh, ki smo jih pripadniki tiste generacije čutili, pa jih nismo znali artikulirati. Morda jih niti nismo smeli. Beograd je bil presenečen. Peter Lovšin se je nekako dobro oprl na lik Marka Breclja, tako da smo imeli takrat občutek, da so vsi, ki prihajajo iz Slovenije, malo nori," pravi Dušan Vesić, beograjski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik panka in novega vala.

Prelomen trenutek je pomenila plošča Buldožerjev "Pljuni istini u oči" iz leta 1976. "To je najpomembnejša plošča, kar jih je bilo objavljenih v Srbiji. Imela je velik vpliv. Buldožer me je popolnoma spremenil. Najpomembnejša plošča v mojem življenju."

Pod buldožersko-pankrtskimi vplivi se je torej rojeval tudi beograjski Novi val. Ena izmed pionirskih zasedb se je imenovala Limunovo drvo, njen član pa je bil tudi Milan Mladenović. Delovali so do leta 1980, ko je Milan skupaj z Dušanom Kojićem - Kojo in Ivanom Vdovićem - Vdom ustanovil zasedbo Šarlo Akrobata. Ta skupina je izdala samo en samostojni album, prej pa se je leta 1981 skupaj z Idoli in Električnim orgazmom znašla na prelomni kompilaciji "Paket aranžma".

Rojstvo Katarine II. in povabilo iz Ljubljane

Aleksandar Žikić, glasbeni novinar in kritik, pojasni, da so bili v skupini Šarlo Akrobata na kupu trije preveliki ustvarjalci, premočne osebnosti. Bilo je logično, da sta se Milan in Koja razšla. Nastali sta dve zasedbi: Disciplina kičme in Katarina II.

"Ko je razpadel Šarlo Akrobata, ki je bil skupina leta in je izdal album leta, sta Milan in Koja imela težave z iskanjem založnika za svoja nova projekta. Zanimivo, da sta oba, tako kot številni progresivni ljudje iz Beograda tistega obdobja, našla zatočišče v Sloveniji. ZKP RTV Ljubljana je objavil Katarino II., Helidon pa Disciplino kičme. Hvala bogu, da so obstajali ljudje, ki so ju prepoznali."

Milan Mladenović je tako leta 1982 skupaj z Dragomirjem Mihajlovićem - Gagijem ustanovil skupino z imenom Katarina II. Nekaj mesecev so se iskali, menjavali člane. Leta 1983 se jim je pridružila klaviaturistka Margita Stefanović - Magi, v zasedbi z basistom Bojanom Pečarjem in bobnarjem Ivanom Vdovićem - Vdom so odšli v studio.

Leta 1984 so že nastopili na Novem rocku v ljubljanskih Križankah. In izdali album pri ZKP RTV Ljubljana, pri katerem so od beograjskega predstavnika dobili namig, da gre za perspektivno skupino. Takratni urednik in producent Ivo Umek pa je na EKV postal pozoren tudi zaradi basista slovenskih korenin Bojana Pečarja, saj je v ansamblu ŠOK igral skupaj z njegovim stricem Iztokom Pečarjem.

Anja Rupel: Imeli so posebno energijo

Anja Rupel je bila stara 17 let, ko je s skupino Videosex prvič nastopila v Beogradu. Seveda v Študentskem kulturnem centru, kultnem SKC. Skupaj z Otroki socializma in tedanjo Katarino II. "Super so igrali, predvsem pa je bila fascinantna Magi na klaviaturah. Že takrat je zasedba EKV imela posebno energijo, predvsem Milan je bil zelo močan vodja," se spominja Anja Rupel.

Dejstvo, da se je v skoraj popolnoma moški rokerski srenji v bendu pojavila klaviaturistka, je zelo vplivalo na sceno. "V rokenrolu takrat ni bilo veliko glasbenic, to je name naredilo velik vtis ‒ tudi zato, ker je bila Magi zelo lepa. Bila je klasično izobražena pianistka in imela je odličen občutek za harmonije."

Anja Rupel je še vedno aktivna pevka in glasbena urednica na Radiu Slovenija. 40 let po prvem stiku z EKV poskuša z distance pogledati na skupino. "EKV je imel zelo specifičen zvok in besedila, ki jih je v glavnem pisal Milan. Še vedno, ko jih poslušam, mi gredo kocine pokonci. To je glasba, ki še vedno zveni sodobno. Najljubša pesem? Nekaj jih je, a Oči boje meda mi je med ljubšimi."

Oči boje meda, Oči barve medu

Komad Oči boje meda je eden izmed tistih, o katerih se največ ugiba. Po eni izmed različic naj bi šlo za narkomansko prispodobo, po drugih za klasično ljubezensko poetiko, potencialnih muz z medenimi očmi je bilo kar nekaj … Pisec večine besedil je bil Milan Mladenović, nesporni vodja EKV.

"EKV ni odstopal od svojega okvira in zamisli, delal je tako, kot so glasbeniki čutili. Na eni strani smo v Jugoslaviji imeli slabe pisce uspešnic, na drugi pa nadarjene ljudi, ki so ostali v undergroundu. EKV je uspelo oboje, albumi so imeli visoke naklade, zasedba je na koncertih napolnila dvorane. Dokazala je, da se ni treba prodati hudiču, da si uspešen," pripoveduje Aleksandar Žikić, eden najbolj cenjenih srbskih glasbenih publicistov in kritikov. Tudi on je sopotnik Ekatarine Velike, recenziral je njene albume, živo je spremljal tudi snemanje v Zagrebu. Je avtor biografije o Milanu Mladenoviću z naslovom Mesto v metežu.

"Milan je bil prijeten, imel je človeško toplino. Dobro sem se počutil v njegovi družbi. Bil je človek širokega razpona, ni ga zanimala samo glasba. Zanimala ga je vsa umetnost. Podobno je bilo z drugimi člani skupine, zato je EKV kolektivni rezultat interakcije nadarjenih ljudi. Njegovo jedro ‒ Milan, Magi in Bojan ‒ je ustvarjalo fenomenalno glasbo. Dodajali so bobnarje, menjalo se jih je šest, a nihče ni ničesar pokvaril. Meni je najbližji drugi album, imenovan kar Ekatarina Velika. To je album, na katerem je bil bobnar Firči. Bil sem na snemanju v Zagrebu in sem doživel to neverjetno energijo.

Bobnarjeva zgodba

Ivan Fece - Firči je bobnal na drugem albumu skupine z naslovom Ekatarina Velika leta 1985, igral na nekaj koncertih, potem pa moral v vojsko. V bend se je vrnil tri leta pozneje. Firči se je, podobno kot basist Bojan Pečar, kot otrok učil igrati violino. Že v osnovni šoli je presedlal na bobne.

"Magi je velikokrat rekla: Povej mi nekaj z bobni! V resnici gre za zelo melodičen instrument," pripoveduje Firči, ki je v mladih letih igral v različnih skupinah, med drugim je sodeloval tudi z Markom Brecljem v zasedbi Marjanov čudni zajec in se družil z Buldožerji. "Uredil sem, da so mesec dni živeli v hiši moje babice v Novem Sadu. Škoda je bila štirikrat višja od najemnine."

Milana Mladenovića je prvič spoznal leta 1978, ko je takratni Milanov bend Limunovo drvo igral v Novem Sadu. Na zabavi sta se zmenila, da morata nekoč igrati skupaj. Firčija je navdušil Milanov občutek za ritem in petje. Vmes je nastal Šarlo Akrobata, po razpadu je prišla Katarina II. V obeh zasedbah je bobnal Ivan Vdović Vd, ki pa se je zaradi drog in bolezni kmalu umaknil. Firči je tako postal redni bobnar EKV in v letih 1984 in 1985 glasbeni sopotnik zasedbe z Milanom, Magi in Bojanom.

V tej zasedbi EKV je vladala zelo dobra energija, čeprav so bili med njimi tudi konflikti. "Vadili smo tudi po sedem, osem ur na dan, komaj sem čakal, da se začnejo vaje. Ustvarjali smo skupaj, tudi pod albumi, glasbo in besedili smo bili podpisani skupinsko. Glavna je bila Milanova energija, tudi Magi je dodala svoje."

Firči posebej omenja Bojana Pečarja, baskitarista, katerega oče je kot specialist za živinorejo po 2. svetovni vojni prišel v Beograd iz Slovenije.

"Bojan je bil zelo melodičen in natančen, neverjeten basist, na drugi strani pa mu je bilo vseeno za nekatere stvari. Ni ga zanimalo, kakšno kitaro ali ojačevalec ima."

Na nekem koncertu v Zagrebu je Pečar, ki je konec osemdesetih zapustil skupino in odšel v London ‒ tam je leta 1998 tragično umrl ‒ celo zarepal. "To je bilo šokantno, sploh nismo poznali rapa. Pečar je imel tudi svojevrsten smisel za humor. Ko sem dobil poziv za v vojsko, mi je predlagal, naj se izognem služenju v JLA na prav poseben način. Naj se pretvarjam, da sem gej. Hodil je za menoj po vlaku in me hotel poljubiti."

Firči je z Ekatarino Veliko posnel tudi album z istoimenskim naslovom. Snemali so pozimi leta 1985 v studiu SIM v Zagrebu, skupaj s Plavim orkestrom, vzpenjajočim se fenomenom jugopopa. Firči je za njegov album celo zaigral na bobne, a zaradi neizplačanih honorarjev nima najboljših spominov na to sodelovanje. Okoli takrat odličnega zagrebškega studia SIM, v katerem je EKV še vedno snemal za ZKP RTV Ljubljana, se je sredi osemdesetih sicer smukalo veliko zanimivih ljudi.

Magi je bila magična

Tam je bil tudi Husein Hasanefendić Hus, vodja Parnega valjka. Za svojo zasedbo je v tistih dneh angažiral tudi Magi; to priča o tem, kako so na jugoslovanskem glasbenem prizorišču cenili ustvarjalni potencial EKV. Magi je tako sodelovala tudi s Parnim valjkom, za nekaj skladb je v studiu posnela klaviature.

"Magi je bila magična. Ko je igrala, je bila kot vila med zvezdnim prahom. Zvoki in toni, ki so prihajali izpod njenih prstov, so imeli dušo. Ko si jo gledal, kako igra na klaviature, se je zdelo, da se je zgodil čudež," se spominja Hus.

Margita Stefanović - Magi je bila zelo pomembna in opazna članica Ekatarine Velike. Magična ženska, skrivnostna osebnost, okoli katere se je spletlo veliko mitov. Kamor koli je prišla, je naredila vtis. Tudi na otoku Silba. "Prišla je skupaj z beograjsko prijateljico, bila je zelo prijazna in nadarjena. Še preden je začela igrati z nami, sva se pogovarjala o glasbi. Imela je absoluten posluh, kot klasično izobraženo glasbenico jo je očaralo, kako znamo improvizirati," pripoveduje Miha Hawlina, akademski glasbenik, saksofonist. Njegova družina je preživljala poletja na otoku Silbi na severnem Jadranu. Bilo je precej hipijevsko, imeli so tudi improvizirane glasbene zasedbe. In nekega poletja se jim je pri muziciranju pridružila Magi.

"Na elektronski instrument je prvič v življenju zaigrala leta 1982 pri nas, na enem izmed žurov. Moj brat je imel sintetizator Korg Polysix, Magi ga je kmalu kupila tudi sama in nanj igrala tako rekoč do konca življenja."

Na otok je naslednje poletje prišel še en član takrat še čisto nove skupine Katarina II. "To je bil bobnar Ivan Vdović - Vd. Bil je genialen, po mojem mnenju izvor celotne ustvarjalnosti skupine. Nič ga nisem razumel, a sem ga oboževal. Bilo je, kot da bi se srečal z Milesom Davisom."

Poletna druženja na Silbi so stkala zelo tesne vezi. Miha Hawlina je na Magino povabilo odšel na obisk v Beograd. "Odpeljala me je na vsa pomembna prizorišča. To so bile zame same fascinacije, kot da bi gledal v zvezde. Odkrivanje."

Strašno mesto Beograd

Toda Beograd je že nekaj let pozneje, ob koncu osemdesetih in v devetdesetih, za marsikoga na sceni postajal strašno mesto. Bili so dobesedno sami na ulici. Beograd je postajal strašen tudi za Magi. Njena duša je razpadala od laži, ravnodušja, mimikrije, svetobolja, slavljenja brezzveznih stvari in nepomembnih zgodb …

Srbski novinar in urednik Dušan Vesić, avtor Magine biografije, se spominja: "Moja prva asociacija na Magi je žal grob, ker sem ob obletnici njene smrti obiskal pokopališče. Nanjo me spomni tudi njen glas. Imela je blag glas. Ne bi rekel seksi, ampak nekako pomirjujoč glas. Če smo bili vsi vznemirjeni, nas je pomirila z glasom. Bila je zelo prezentna oseba, vsaj do konca osemdesetih let, potem se je spominjamo drugače. Ko je stopila v sobo, so vsi utihnili, tudi če je niso takoj opazili. Pomenila je dodano vrednost. Bila je neverjetno lepa, imela je temne in žalostne oči, bila je kot princeska. Princeske sem si vedno zamišljal take, kot je bila Magi. Bila je lepa in pametna. Bila je ključna za to, da je zasedba lahko obstajala, nekako je znala ublažiti stalne in burne prepire. Dokler ni začela propadati, žal se je spominjamo predvsem po nesrečni usodi, drogi, aidsu. Magi je bila vedno nekako žalostna, tudi ko je bila vesela. To me je odbijalo, da bi se ji približal, zato se ji tudi nisem."

Generacija svetobolja

V knjigi Magi ‒ kakor da je bilo nekoč Vesić morda najbolje pojasni bolečino generacije oz. generacij, ki jo je tako boleče osmislila Ekatarina Velika. Pojasni torej tako imenovani beograjski weltschmerz, pa ne samo beograjskega, pojasni svetobolje generacije. Torej izražanje bolečine in žalosti zaradi neskladja med ideali in resničnostjo.

Magi ni znala govoriti o sebi, nadaljuje Vesić. Bila je čarobno lepa, dokončala je arhitekturo, bila je tudi klasično izobražena in nadarjena pianistka, zvezdnica. Kaj je šlo narobe?

"Tako je bilo v naših časih tukaj v Srbiji. Otroci niso imeli kaj govoriti o sebi. Tvoja naloga je bila, da si jedel, se oblekel in šel v šolo. Nikogar nismo kaj prida zanimali. Imel sem podobno izkušnjo, a nekako sem se izvil in našel svojo pot, Magi ni nikoli uspelo. Njena mama je odraščala na Kosovu, to je popolnoma drug, patriarhalen svet. Magi se z mamo ni razumela, oče pa je bil na drugi strani popustljiv, a hkrati deloholik in alkoholik. Imel je ljubico, pianistko. Ko je za to izvedela Magina mama, ji je preprečila, da bi šla na glasbeno akademijo, ni smela niti na izobraževanje v Moskvo, odšel pa je Ivo Pogorelić, ki je bil skupaj z Magi najbolj nadarjeni mladi pianist tistega obdobja. Magi se je porušil svet, poleg tega je njen srednješolski fant odšel živet v Ameriko, ostala je čisto sama. Nikoli se ni znala izvleči iz črne luknje. To je bilo tako, kot da imaš možnost igrati v Realu, pošljejo pa te v drugo slovensko ligo. Lahko greš samo še domov in jočeš. Magi je poskušala najti zadovoljstvo pri igranju v EKV, a to ni bilo dovolj."

Magina smrt septembra leta 2002 za Vesića simbolično pomeni konec jugoslovanskega srednjega razreda. In rokenrola brez srednjega razreda ni.

"V Srbiji smo imeli izkušnjo z nesrečnim življenjem v devetdesetih, doživeli smo vojne, sankcije. Vseskozi smo upali, da se vrnemo v življenje, kakršno smo poznali v osemdesetih. Imeli smo občutek, da je nekdo pritisnil pavzo. Potrebovali smo veliko let, da nam je postalo jasno, da nič več ne bo, kot je bilo. Ko je Magi septembra 2002 umrla, se je neko obdobje v resnici tudi simbolično končalo. Postalo nam je jasno, da so se začeli novi časi, v katerih se Magi ne bi znašla. Umetnost se je v Beogradu vedno rojevala v srednjem razredu, v družinah zdravnikov, učiteljev, vojakov. V obdobju, ko je Magi umrla, so imeli oficirji take plače kot medicinske sestre, profesorji pa so bili v velikih dolgovih … Vzpostavljal se je nov družbeni sistem, na eni strani so bili tajkuni, kriminalci, prekupčevalci, na drugi strani pa reveži.

Droge in aids

Usodo EKV in številnih drugih so zapečatili tudi droge in aids. Z njim sta bila okužena tudi bobnar Vd in Magi, oba sta imela velike težave.

"Ko danes berem in poslušam o takratnem obdobju, imam občutek, da je bil ves Beograd zadrogiran, a to nikakor ne drži," pojasni Dušan Vesić, ki nadaljuje, da je bilo v mestu v resnici zelo malo drog. "Tu in tam je kdo prinesel iz Amsterdama malo šita, pa smo ga pokadili, in to je bilo vse. Prav tako ni bilo veliko heroina, ta je sicer v Beograd prvič zašel leta 1973, prinesli pa so ga nizozemski nogometni navijači, ki so pripotovali na finale tekme med Ajaxom in Juventusom. Konec sedemdesetih pa se je heroin že dalo kupiti, vedelo se je, da je treba k nekemu tipu v Kosovski ulici. Zagotovo je za droge vedela tudi oblast, bili smo policijska država. Zdaj tukaj sedimo na primer štirje, zagotovo bi v tistih časih o našem pogovoru vsaj eden poročal tajnim službam. Vsak je poznal vsakogar in vsi so vedeli vse."

Trde droge so jemali tisti, ki o sebi niso imeli dobrega mnenja. Heroin so uživali tisti, ki so jim starši že od otroštva govorili, da niso dovolj dobri. O tem je Vesić trdno prepričan.

"Ljudje, ki imajo o sebi dobro mnenje, se ne bodo nikoli zbodli z iglo. Kar lepo število mladih Beograjčanov iz umetniških krogov se je odločilo za trde droge. In tako je prišel tudi aids. Izvajale so se različne spolne prakse, seveda tudi istospolne, ni se vedelo, da se v teh krogih že širi smrtonosni virus."

Kritično o zapuščini EKV-ja

Trideset let po tragičnem koncu Ekatarine Velike beograjski rokenrol deluje bolj na obrobju. V prostorih nekdanje mesne industrije v predmestju Beograda ima prostor za vaje Repetitor.

Bobnarka Milena Milutinović je bila kot dijakinja navdušena nad EKV, danes ji ne pomeni kaj dosti. Še bolj kritičen je pevec Boris Vlastelica, ki ga, ko Repetitor igra v Zagrebu, zbadajo, da poje kot Milan. "EKV je sicer imel dobre pesmi, a njegova poezija z menoj ni vzpostavila globlje komunikacije. Vidim ga kot srednjo pot, bolj kot popbend z rokovsko ikonografijo, tudi zvok klaviatur me ne pritegne."

Četudi gre za mit, pa Repetitor ne podcenjuje opusa Milana Mladenovića in njegovih sopotnikov v najzgodnejši karieri. "Šarlo Akrobata je posnel enega najboljših albumov v zgodovini! Nič čudnega, da imamo mi, člani Repetitorja, enak horoskop, kot so ga imeli člani te skupine."

Ekatarina Velika še danes številnim glasbenikom pomeni izziv. Kar nekaj zasedb, ki redno koncertirajo po vseh državah nekdanje Jugoslavije, igra v njen spomin, tribute to, kot se temu reče. Dani Bavec je vodja projekta Weltschmerz Ghetto v Ljubljani. Doslej so nastopili samo jeseni 2019 v Mladinskem gledališču, kmalu načrtujejo svoj drugi koncert. "Dojemamo se kot čuvaji dediščine EKV, ne množični izvajalci njegove glasbe. Odbijajoča se mi zdi misel, da bi bil pevec benda, ki igra v njegov spomin."

Bavec je premlad, da bi EKV doživel živo, sošolec mu je to glasbo predstavil v gimnaziji. "Ko sem zasedbo slišal, me je takoj prepričala. Očaran sem nad njeno idejo, besedili, glasbo. Fasciniran sem, ko seciram njihovo glasbo, navdušujejo me ustvarjalne zamisli na kitari, basu, bobnih, klaviaturah. EKV je zame enkraten in neponovljiv."

Ponos in obžalovanje

Kakšen je torej fenomen Ekatarine Velike? Kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi na mlajši rod, ki je ni nikoli doživel živo?

Milan Mladenović je 5. novembra 1994 umrl v stanovanju svojih staršev v Novem Beogradu za posledicami raka na trebušni slinavki. Star je bil 36 let. Glasbeni publicist in kritik Aleksandar Žikić pravi, da nam je zapustil veliko razlogov tako za ponos kot za obžalovanje.

"Razlog za ponos nam je pustil on, obžalovanje je ostalo nam. Javnost ni vedno naklonjena ljudem, ki so posebni, ki nosijo nekaj, česar se ne da takoj prepoznati. Milan in člani EKV niso bili ljudje, ki si jih lahko takoj prebral. Njihova glasba ni bila komercialna, čeprav je, začuda, postala prav to. Lahko se kesamo, da nismo bili tukaj zanje, ko so nas najbolj potrebovali. Umetnik potrebuje občinstvo, kritike, ki ga prepoznajo. Umetnik potrebuje, da ga nekdo razume, sliši. Takrat nismo stali za Milanom."

Kariera EKV je bila v resnici vse prej kot sanjska. Kljub veliki ustvarjalni energiji so bili odnosi med člani velikokrat zelo slabi, tudi zaradi osebnih razmerij, težkih značajev, drog in njihove posledice, pomanjkanja denarja … Vsaj na začetku so bili za marsikoga preveč alternativni in nerazumljeni, ko so se uveljavili in za jugoslovanske razmere postali razmeroma slavni, pa so se znašli v drugačnih težavah, nadaljuje Žikić.

"Ni bilo več ekskluzivnosti, nekateri so imeli občutek, da so jo izgubili, rodilo se je ljubosumje. Poznejši albumi EKV, od "Ljubavi" naprej, kritiško niso bili tako dobro sprejeti, kot so si glasbeniki zaslužili … Po Milanovi smrti je bilo nekaj zatišja, zdaj pa smo priče drugi skrajnosti ‒ precenjevanju celotnega opusa EKV. Milan ne bi bil navdušen nad nobeno izmed faz, kot noben umetnik, ki drži distanco. Morali bi najti ravnovesje."

Mit in realnost

Kako pa Aleksandar Žikić gleda na mit, ki se je ustvaril okoli EKV?

"V skrajni situaciji, ko ni preživel niti eden izmed glavnih članov skupine, lahko gradite vse mogoče mite. Vse, kar se plete okoli EKV, je nujno jemati previdno in z rezervo. Treba je znati oceniti, ali gre pri različnih pričevanjih za resnico ali za manipulacijo. Sam vedno pomislim: Kaj bi rekel Milan? Faza podcenjevanja opusa in življenja članov je minila, zdaj smo v območju precenjevanja. Opogumlja me, da EKV pritegne popolnoma nove in mlade generacije, ki ga niso nikoli doživele, vendar sta jim všeč poetičnost in zgodba EKV."

Dušan Vesić je o EKV posnel uspešen dokumentarni film, napisal je tudi biografijo o Magi. Osebno je poznal vse osrednje like in se družil z njimi.

"Težko rečemo, da je bila skupina Ekatarina Velika, glasbeno gledano, velik bend. Vedno se je držala svojih vzornikov, recimo zasedb The Cure, Simple Minds, U2 … Glasba EKV ni nič posebnega, sporočilo pa je veliko!!! Milan Mladenović je razumel svojo generacijo, ki jo je prevevala kronična zaskrbljenost. Ravno nasprotno od Bajage, ki je bil vesel in optimističen."

Pa je EKV upravičeno tako mitska skupina? Bi bil tako kulten, tudi če glavni člani skupine ne bi nesrečno umrli že v mladosti?

"Zagotovo ne bi bili mitična skupina, ampak tako je naneslo. Želel bi si, da EKV sploh ne bi obstajal in da bi bili vsi člani živi. Na koncu so bili glasbena skupina, ki ni imela več nič povedati. Želel bi si, da bi Milan sam delal dobro glasbo, da bi bobnar Vd igral džez. In želel bi si, da bi bila Magi babica, ki sedi v nekem salonu in se skupaj z mano spominja likov iz našega skupnega obdobja. Danes si ne bi želel gledati EKV kot glavne skupine na nekem festivalu, ne morem si predstavljati, da bi imel koncerte ob okrogli obletnici. Moral je ostati v obdobju, v katerem je živel. Dejstvo pa je, da je razprodaja bolečine na vsem svetu dober posel in tudi to danes simbolizira EKV."

Sorodna novica Dušan Vesić: Imeli smo občutek, da so vsi iz Slovenije nori

Spreminjali so svet do konca pesmi

Ekatarina Velika se je ukvarjala z velikimi temami, kot so minevanje, iskanje smisla, spremembe. "Če bi moral uporabiti eno besedo, s katero bi jo opisal, je to ljubezen. Svoboda in ljubezen. To je ostalo za Milanom," ob 30. obletnici smrti vodje skupine Milana Mladenovića razmišlja Ivan Fece - Firči, ki je bil član EKV dobri dve leti.

Ljubezen spreminja svet, EKV pa se je ob tem spraševal, kako naj ostane to, kar je. Kako ohraniti bistvo? Kako se obvarovati sprememb? Njegov odgovor se glasi: Bistvo ohraniš le tako, da se vseskozi spreminjaš. EKV je do konca pesmi spremenil svet. To so cenili tako njihovi sodobniki kot tudi mlajše generacije.

Kot pravi Firči, je ljubezen beseda, ki najbolje opisuje opus Ekatarine Velike. In vsaka sprememba, ki temelji na ljubezni, je izboljšava. Človek se počuti lahkotnejšega, svobodnejšega. Spreminjanje sveta do konca pesmi življenju daje smisel.