Skupina Lordi je s skladbo Hard Rock Hallelujah svoji državi pripela (berite: prirjovela) povsem prvo evrovizijsko zmago. Metalski "šlager" je "za seboj" pustil glasbene prispevke drugih 23 udeležencev finala. Finskim predstavnikom lahko tudi izrečemo pohvalo, da so na "vseevropskem" odru verno zastopali svojo državo, saj so Finci znani kot veliki oboževalci metala. Evrosong 2006 je na laž postavil zgodovinska spoznanja, ki so Finsko vzpostavila za zgled neuspešne države članice evrovizijske družine. Finci so bili namreč do letos lastniki nič kaj zavidanja vrednega naslova države z najslabšim izkupičkom sodelovanja na Evrosongu.
Veliko bolje kot do zdaj, ko so v povprečju pristali na 15. mestu, so se odrezali tudi predstavniki Bosne in Hercegovine, ki so si ob pomoči Željka Joksimovića, avtorja skladbe Lejla, pripeli 3. mesto. V zmagovalno trojico pa se je "zrinil" tudi poskočni ruski mladenič Dima Bilan.
Slovenci glasovali nekoliko drugače
Sloveniji je žreb naklonil čast, da je prva sporočila glasove, ki so jih slovenski ljubitelji Evrosonga namenili posameznim skladbam. Peter Poles je tako vesoljni Evropi zaupal, da je deželo pod Alpami najbolj prevzela pesem Bosne in Hercegovine. Slovenci smo deset točk namenili Severini, na tretje mesto pa smo postavili skandinavske ohranjevalce izročila Marilyna Mansona in Alicea Cooperja. Govorimo seveda o zmagovalni skupini Lordi.
Uho slovenskih ljubiteljev Evrosonga tako očitno rado prisluhne pesmim, ki si jih prepevajo tudi drugi prebivalci stare celine. Le pri presoji Severine se mnenja nekoliko krešejo. Evropo je namreč provokativna hrvaška zvezdnica navdušila precej manj kot Slovenijo, saj se je morala zadovoljiti s 13. mestom.
Kam se je uvrstil Anžej?
Sklepno dejanje Evrosonga je prineslo še eno za Slovence zanimivo razkritje. Vpogled v izide polfinala. Ti so pokazali, da je Anžeju Dežanu, čigar skladba Mr Nobody se je uvrstila na 16. mesto med 23 polfinalnimi skladbami, za vstop v finale zmanjkalo približno 30 točk. Gledalci in poslušalci iz 38 evropskih držav so popevki namenili 49 točk, makedonska pesem, ki je pristala na 10. mestu, torej na zadnjem mestu, ki je zagotavljalo nastop v finalu, pa je zbrala 76 točk. Slovenska poskočnica je najbolj navdušila Albance in prebivalce Bosne in Hercegovine. Oboji so ji poklonili po 7 točk oziroma so jo razglasili za četrto najboljšo pesem polfinalne prireditve.
Glasbeni mojstri in "prevaranti"
Nad monotonostjo finalnega večera Evrosonga se letos nismo mogli pritoževati, saj so predstavniki nekaterih držav pokazali obilo iznajdljivosti pri oblikovanju skladb, nekateri pa so predstavili tudi domiselne trike, s katerimi so skušali preusmeriti pozornost z glasbeno nekoliko bolj šibke predstave.
Najprej se ustavimo pri Natalii Gordienko. Ženska polovica moldavijskega odposlanstva v Atenah je izlet v sredozemsko Grčijo očitno vzela zelo zares. Njena oprava je bila bolj kot za nastop na odru primerna za obisk plaže. Nikakor pa ne smemo pozabiti omeniti, da je Natalia bolj kot z glasovnimi sposobnostmi navdušila s prikazom izredne gibljivosti križnega predela hrbtenice, kar ji je pomagalo pri uprizoritvi atraktivnega plesa.
Črno-bela baltska Evropa
Povsem drugače od živahne Natalie pa so predstavniki Latvije kot svoj glavni adut zastavili glas. Skupina Cosmos je namreč prva evrovizijska ekipa, ki se je predstavila z izvedbo a cappella svoje skladbe in se razglasila za borce za ohranitev osnovnega poslanstva Evrosonga. S preprostim nastopom, katerega osrednja točka je le pesem, so želeli opozoriti, da je Evrosong vendar tekmovanje skladb in ne očarljivih toalet in atraktivnih plesnih točk. Na trenutke je gledalec in poslušalec lahko dobil tudi vtis, da moški udeleženci spektakla kar tekmujejo, kdo bo uspel doseči višje tone. Med kandidati za trofejo so zagotovo prej omenjeni Latvijci in romuski ljubitelj tehnoidnih ritmov Mihai Traistariu.
Se v Veliki Britaniji sploh še kdo uči peti?
Baltske države so očitno leglo odličnih pevcev. Sodeč po dogajanju na Evrosongu, pa tega ne bi mogli trditi za Združeno kraljestvo, ki je v Atene poslalo pristnega prebivalca Manchestra, ki je svoj prispevek k repertoarju večera kar oddeklamiral v machesterskem narečju. Sosedi tokrat nič kaj vrlih Britancev še vedno prisegajo na klasičen sestav in melodiko. Brian Kennedy nas je s svojo umirjeno skladbo spomnil na čase Johnnyja Logana in na pregovorno romantično dušo Ircev, ki je porodila vrsto odličnih književnikov, ki so Irsko vzpostavili kot deželo, kjer se rojevajo Nobelovi nagrajenci za literaturo.
Nemški predstavniki, zasedba Texas Ligthning, niso predstavili kaj dosti domoljubja. Tako njihova moda kot tudi glasba so spominjali na smernice, ki obvladujejo družabno sceno srednjega zahoda Združenih držav Amerike.
Sproščanje "sadističnih" nagibov
Tako kot polfinale sta tudi finale vodila grški glasbeni zvezdnik Sakis Rouvas ter ameriška igralka in novinarka grškega rodu Maria Menounos. Da se dobro ujameta in da znata voditi tako veliko prireditev, na kateri evropsko glasbeno bero vsako leto ocenjuje okoli 400-milijonsko občinstvo, sta dokazala že v četrtek. Svoj pevski talent sta uporabila že na začetku prireditve, ko sta zapela pesem Love Shine a Light, s katero je slavila zasedba Katrina and the Waves, še bolj očitno pa sta uživala na koncu, ko sta izvajalce in gledalce "mučila" s podaljševanjem napetosti, kdo se je uvrstil v finale in kdo ne.
Tako kot uvodno točko polfinalnega izbora so avtorji spremljevalnega programa tudi začetek velikega finala začinili z malo nostalgije. Če smo se ob "prvem izhodu" na okroglem odru s premerom 13 metrov spomnili nekaterih evrovizijskih uspešnic, ki še po več desetletjih pošteno "zažgejo", nas je na začetku drugega evrovizijskega večera v polpreteklo zgodovino popeljala Helena Paparizou, dama, ki je s svojo zmago na lanskem festivalu najlepših evropskih popevk veliki spektakel pripeljala v Atene in ki je letošnje finalno tekmovanje odprla z izvedbo svoje zmagovite popevke My Number One.
Grčija je umetniški program izkoristila tudi za čim bolj celovito predstavitev svoje dežele. V polfinalnem večeru smo spoznali pisane figure iz veličastne grške zgodovine in mitologije, uvod v finale pa nas je s slogovno oblikovanimi valovi in poosebljenimi delfini spomnil, da večina turistov Grčijo kljub povsod navzočim "starim kamnom" raje obišče predvsem zaradi možnosti "namakanja" v azurnem morju. Nekaj etnoritmov v skladbi My Number One pa je v gledalcih v dvorani in pred televizijskimi zasloni vzbudila tudi sla po udeležbi na kakšni divji grški veselici.
Nemški režiser v Grčiji
Režijo obeh večerov so "zamesile" iste roke. "Akcija!" je dvakrat ukazal nemški režiser Volker Weicker, ki ima s snemanjem Evrosonga že dolgoletne izkušnje. Za cilj si je zadal pesmi predstaviti v še boljši luči, zato so mojstri pod njegovim vodstvom za vsakega izvajalca pripravili drugačno ozadje, sam pa je skušal pri vsakem izvajalcu najti posebnost, ki jo je vredno poudariti - pri Anžeju so bili to čevlji.
Napovedovalci bi dali roko v ogenj
Čeprav se je še vsako leto izkazalo, da je napovedovanje zmagovalca nehvaležno delo, pa poznavalci in ljubitelji glasbe ne obupajo. Tisti Slovenci, ki so se "opogumili" in so svoje napovedi zmagovalca še pred začetkom slavnostnega sklepa evrovizijskega vrveža posredovali RTV Sloveniji, so največ možnosti za zmago pripisali skladbi Lejla predstavnika BiH-a Harija Mate Harija. Njegovo zmago naj bi ogrožala švedska evrovizijska veteranka Carola, dvojici pa naj bi za vrat dihali tudi brutalni finski metalci Lordi. Slovence je očitno prepričala tudi "zloglasna" Severina. Slednja se je s skladbo Moja štikla uvrstila na četrto mesto skladb, ki naj bi imele največ možnosti za zmagoslavje v Atenah.
Privilegiji bogatih
Letošnji "zbor" ustvarjalcev popularne glasbe je še enkrat dokazal, da je sistem, ki štirim državam, katerih finančni prispevki v največji meri zagotavljajo, da se "evrosongovski stroj" ne ustavi, zagotavlja neposredno uvrstitev v finalni večer, vsaj malo nepravičen. Prav vsi "štirje veliki" so se uvrstili šele v drugo polovico. Francije, ki je z blagozvočno in precej "postano" popevko zbrala pičlih pet točk, pa raje sploh ne omenimo. Ta sistem privilegiranja "bogatih" bo že naslednje leto postal še bolj nedemokratičen, saj se bo poleg četverice izbranih v finale neposredno uvrstilo le šest na letošnjem izboru najbolj uspešnih držav (do zdaj deset). Vse druge bodo morale "kolena gristi" že v polfinalu.
Kmalu tudi izbor najlepše pesmi na svetu?
Čeprav je Evrosong vsako leto bogatejši za kakšno evropsko (ali neevropsko) državo, direktor TV-oddelka pri EBU-ju Björn Erichsen obljublja, da širitev največje tovrstne glasbene prireditve na stari celini še ni končana. Evropa je večinoma osvojena, zdaj Evrosong čaka svet. No, zamenjati bo treba ime, dobiti založbo, ki bi prevzela distribucijo zgoščenk, in najti podjetje, ki bi usklajevalo telefonsko glasovanje, a to ne bi smela biti težava, sklepa Erichsen. Na tiskovni konferenci je povedal, da je prireditev, ki bi zajela celoten svet, sicer še del sanj, ki pa se bodo lahko kdaj uresničile.
Da ni nujno, da svetovna glasbena prireditev ostane le v sanjah, pa kaže zanimanje ene izmed ameriških televizij, ki upa na pridobitev pravic za izbor najlepše ameriške pesmi. Kot je izdal Erichsen, se EBU pogaja tudi s televizijami na Srednjem vzhodu, v Avstraliji in Afriki, kjer jim je Evrosong prav tako všeč, da bi ga priredili tudi tam. V nekaj letih bi tako lahko priredili svetovni izbor za najlepšo pesem, na katerem bi lahko na primer sodelovale po tri najboljše države s celinskih izborov, je predvideval direktor pri EBU-ju, ki pa ni mogel povedati še nič bolj konkretnega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje