Skupina je ime povzela po Tarantinovem Ezekielu iz kultnega filma Šund (Pulp Fiction). Kmalu po nastanku leta 1992 se je razvila v petčlanski kolektiv, skupaj pa sta stopili dve multimedijski sili, ki še danes tvorita del zdajšnjega kvarteta – kitarist in avtor Joan Gullion je skrbel za produkcijo in vzorčenje, občasni basist Yann Nguema pa za vizualno podobo. Skupino zaokrožujeta multiinštrumentalista Stéphane Babiaud in Sylvain Joubert.

Pred njihovim koncertom v Kino Šiška 12. junija smo izmenjali nekaj besed z Nguemo in Gullionom.

V letih delovanja ste doživeli številne zamenjave in sklenili različne formacije: kako je zdaj, ko ste štirje v skupini?
JG: Od ustanovitve leta 1993 so se nekateri člani odločili za nove pustolovščine in zapustili skupino, medtem pa so se nam pridružili drugi. V sedanji četverki se počutimo zelo dobro - imamo dobro ravnovesje za prihodnje projekte nadaljnjih dvajset let.

Poslušanje vaše glasbe ni le avdioizkušnja - saj ta dopušča, da jo lahko vizualiziramo. Kako doživljate glasbo, ko jo ustvarjate?
JG: Poskušamo pripovedovati virtualno zgodbo in osupniti poslušalce. To je precej kompleksno - delamo instrumentalno glasbo, obenem pa želimo, da poslušalci ostanejo osredotočeni na album. Glasbo najprej delamo zaradi nas samih, ker nam je to všeč, in nato upamo, da bo všeč tudi poslušalcem.

Ena izmed stalnic skupine je drama, ki jo ustvarjate skozi glasbo. Skozi njo "rišete" elemente cirkusa, kabareta in filma. Zakaj?
JG: Zabavna glasba ni vplivala na nas. Eden naših glavnih vplivov je melanholija. V naši glasbi je nadalje čutiti vpliv filmske glasbe in tudi filmskih likov - po nekaterih smo celo imenovali skladbe (Exebecce, Volfoni's Revenge …).

Lahko rečemo, da je glasba neke vrste bojišče - če pogledamo skozi prizmo združevanja vizualij in glasbe?
YN: Lahko samo poslušamo glasbo ali pa samo gledamo. Vendar pa artikuliranje med vizualnim in zvočnim omogoča, da gremo dlje in da zaznavamo posebne stvari. Kombiniranje vizualij in glasbe je naša praksa že dvajset let, in to je postala tudi naša posebnost.

Na albumu Lux se zdi, da je skladba Dead in Valhalla neke vrste povzetek vaše celotne diskografije. Kakšna je zgodba za njo?
JG: Born in Valhalla je začetna skladba albuma Lux. Sprva je bil Born et dead in Vahalla skladba sama zase, a ker je vsebovala preveč podatkov, smo se odločili, da ga razdelimo na dva dela. Posvečen je Vikingom, še posebej Rangarju Lodbroku.

Kako ste se ujeli z violinistom Pierrom Blochom, ki gostuje na albumu? Kaj je prinesel k zvoku?
JG: Pierre Bloch je dober prijatelj, ima izjemen zvok, je genialen violinist! Že prej je z nami sodeloval pri albumu Naphtaline.

23 let je dolga doba, če pogledamo, kako se je v tem času, od kar ste prisotni na glasbenem prizorišču, spreminjala tehnologija. Kaj je za vas "sanjski" nastop?
YN: Poskušamo slediti novim tehnologijam in temu, kar lahko prispevajo, da se lahko bolje vklapljamo v svoj čas. Radi inoviramo, priča smo bili velikim tehnološkim spremembam od začetka svojega delovanja, ko smo uporabljali VHS-magnetoskope, pa do danes, ko na turneji Lux uporabljamo robotizirane LED-zaslone. Še pred dvema letoma si ne bi mogli zamišljati tega, kar smo ustvarili za turnejo Lux! Danes tehnologije napredujejo izredno hitro in nam vsako leto odpirajo nova presenetljiva obzorja. V tem smislu ni omejitev in kdo ve, kaj vse bomo izumili na naslednjih nastopih.

Prav zdaj je v Sloveniji zelo popularna razprava o kvotah na radijskih postajah, glede na to, da Francijo pogosto omenjajo za vzor, kakšen je vaš odnos do njih?
JG: O kvotah nimamo posebnega mnenja, saj je devetdeset odstotkov naših skladb instrumentalnih.