Pred začetkom letošnje Sajete, ki se bo na sotočju Tolminke in Soče pri Tolminu zgodila med 28. julijem in 2. avgustom, se je MMC pogovarjal z njenim organizatorjem Mihom Kozorogom, ki skrbi za pripravo tega najbolj samosvojega slovenskega festivala že vse od začetka.

Začel bi kar z imenom – kaj sploh pomeni ime festivala Sajeta?
Beseda »sajeta« pride iz italijanske besede za strelo. Na Tolminskem je to postala Sajeta, personifikacija divjega. Je nekakšna novodobna mitološka pojava, ki zame pooseblja »neudomačeno« kreativnost, ki je niti meščanska niti potrošniška ideologija še nista uspeli »udomačiti«.

Kaj vse je spodbudilo nastanek tega festivala, kaj ste želeli narediti?
Začeli so leta 1998 v okviru društva KUD Karma koma, ki je prvo v Tolminu povezalo različne ustvarjalce, od bendov do gledališčnikov in pesnikov, s festivalom Sajeta pa se je povezovalo s somišljeniki po Sloveniji in širše. Tako je bil to predvsem festival, sestavljen iz delavnic, program festivala pa je bil večinoma festivalska produkcija. Leta 2002 smo v okviru Zveze tolminskih mladinskih društev, ki naj bi imelo neko podobno poslanstvo kot včasih KUD Karma koma, želeli predihati prvotno idejo Sajete, tako smo k prvotni zamisli o delavnicah, ki same poskrbijo za program festivala, dodali predvsem raziskovalen glasbeni, pa tudi multimedijski program.

Kako je festival organiziran? Kako se financira?
Festival izvaja Zveza tolminskih mladinskih društev. V praksi gre za manjšo skupino ljudi, ki vse skupaj žal še vedno počnemo za hobi, kar pomeni predvsem negotovo prihodnost. Lansko leto je zgledalo kot prelomno, saj smo dobili podporo Evropske kulturne fundacije (ECF) iz Amsterdama. Pred težavo smo se znašli letos, saj je podpora ECF lahko le enkratna podpora, torej naj bi s to njihovo injekcijo projekt splaval. V kaki drugi državi bi se to morda lažje zgodilo, pri nas pa se moramo še naprej zadovoljiti z neko relativno skromno državno podporo.

Problem je, ker smo si z lanskim programom postavili kar visoke standarde, letos pa jih skušamo z deficitom celo presegati. Ne vem, ali nam bo to uspelo, saj smo s takšnim programom tudi pri zasebnem kapitalu neuspešni, saj ta raje vlaga v meščansko (beri klasika, džez ipd.) in komercialno produkcijo, ne pa v težje »ulovljivo«, sicer mednarodno prepoznavno mladinsko produkcijo. Pomembna finančna podpora prihaja od Občine Tolmin, kar je verjetno predvsem zasluga zdajšnjega župana, saj se je z njegovim županovanjem podpora festivalu dvignila kar za 400 %.

Najbolj pa smo letos lahko hvaležni tujim kulturnim inštitutom v Sloveniji, to je Italijanskemu kulturnemu inštitutu v Ljubljani za podporo glasbene delavnice Francesca Cuse, francoskemu inštitutu Charles Nodier za podporo koncerta Louisa Sclavisa in njegovo sodelovanje z našim Zlatkom Kaučičem ter Avstrijskemu kulturnemu forumu, ki je podprl kar dvoje nastopajočih, skupino Metalycée in ženski duo Rashim.

Ali festival še vedno teče po začetnih smernicah? Če ne, kaj se je spremenilo oziroma kaj se spreminja?
Spreminja se predvsem razvpitost nastopajočih v smislu njihove referenčnosti, ne pa tudi kvalitete. Vedno smo težili k inovatorjem, ki nas prepričajo predvsem s svojo kvaliteto, in ne s svojo medijsko ali kako drugačno »emisijo«, vendar pa smo na koncu zaradi finančne luknje prisiljeni iskati določena velika imena, da bi tako pritegnili nekaj več obiskovalcev koncertov. Seveda pa so to vedno takšni glasbeniki, ki sodijo na Sajeto – letos sta to na primer Peter Brötzmann in Louis Sclavis, ki sta brez dvoma velikana evropskega radikalnega džeza.

Druga vrsta spreminjanja programa zadeva delavnice. Te so danes stalnica vseh festivalov. Zato enostavno ne dodajamo novih delavnic (ali pa zelo redko, ko se izkaže, da bo delavnica nekaj posebnega) in raje delamo z mentorji, ki so se izkazali v preteklosti in ki lahko nekaj prispevajo v program festivala – naš cilj je torej napraviti manjše, toda zato kvalitetne delavnice, ki lahko na koncu tudi nekaj močnega postavijo na oder.

S čim se ta festival razlikuje od drugih, v čem je poseben, edinstven?
Najbolj verjetno po tem, da se na istem odru izmenjujejo elektroničarji, džezerji, rockerji, folkerji, klasičarji itd., katerim je skupno predvsem to, da so vsi »neuvrščeni« oziroma izrazito avtorski. Pri tem pazimo, da sledimo »trendom« v »novih muzikah«, to je, da poskušamo ugotoviti, kaj se novega dogaja v popularni glasbi: prihaja novo od rockerjev, so to nove tehnologije (laptopi) ali elektronika ponovno odkriva analogno, so na pohodu nova odkrivanja tradicij, ponuja izhod klasika itd. Sajeta je posebna tudi po tem, da to intenzivno (predvsem glasbeno) dogajanje traja cel teden.

Komu je festival namenjen?
Najbrž ljubiteljem popularne glasbe, ki si želijo slišati kaj novega. Pa seveda tudi drugi kreativnim ljudem, ki želijo počitnice preživeti v malo bolj ustvarjalnem duhu, na primer na naših delavnicah.

Večina festivalov, ki začnejo kot zelo majhni, kmalu prerasejo svoje meje in postanejo tipične masovke. Kako je Sajeti uspelo, da se ni razširila in da še vedno ohranja svoj »intimen značaj«?
To je posledica programa, ki sicer ni nikakršen intelektualizem (hvala bogu), je pa dovolj izzivalen za posluh, za ples, da je v času, ko se ni več potrebno truditi (saj se vse kupi), bolj malo takih, ki se nam pridružijo.

Kakšno je razmerje med koncertnim delom festivala in delavnicami?
Kot rečeno, so delavnice postale del vsakega festivala, zato so, na splošno gledano, malo zgubile svojo prepoznavnost oziroma udarnost, v okviru Sajete pa smo malo izgubili elan, v smislu, kako te delavnice napraviti bolj prepoznavne med poletno hiperprodukcijo. Stavili smo na preizkušene mentorje, ki so danes že zliti s festivalom.

Najboljše, kar smo v zadnjem času dodali, je otroška glasbena delavnica Samota in Janija Kutina (oba sta člana našega »hišnega benda« Salamandra Salamandra), ki smo jo lani izvedli prvič in je ustvarila čudovito glasbo. Koncerti pa so verjetno naš glavni adut, v smislu, da večino nastopajočih sploh ni mogoče slišati kje drugje v Sloveniji in okolici, kaj šele vse na istem odru.

Kaj se vam zdi, da je Sajeti prinesel novo postavljen oder?
Ta je bil velik finančni zalogaj, a je bil prepotreben. Mislim, da je nova rešitev odlična, čeprav sem bil sprva skeptičen, da oder ne bo več ob Soči, temveč ob reki Tolminki. Predvsem je nova postavitev omogočila postavitev velikanske nove strehe, pod katero se lahko v primeru dežja mirno zateče vsaj 150 ljudi.

Na odru ob sotočju se je zbralo že mnogo odmevnih imen. Ali bi lahko izpostavili tiste, za katere menite, da so pustila največji pečat?
Vsekakor so bili nekaj posebnega dueti Zlatka Kaučiča, ki smo jih doslej napravili že tri, z Alexandrom Balanescujem, Trevorjem Wattsom in Akoshem Szelevenyijem, letos pa se obeta še četrti z Louisom Sclavisom. Predvsem je lepo to, da je Sajeta te ljudi prvič postavila skupaj na oder, da so ti dueti do danes vedno presenetili in da duo Kaučič-Balanescu ni bil le enkratna izvedba, ampak je prerasel v pravo sodelovanje, v zadnjem času celo v okviru Balanescu Quarteta.

Sicer so nepozaben vtis name napravili tudi naslednji koncerti: Richard Pinhas (prvič v Sloveniji), Radian (prvič v Sloveniji), Fennesz, Thilges 3, Joseph Suchy, Philipp Quehenberger in naši Orton. Tu so seveda še stalni »člani« Sajete, kot so Salamandra Salamandra, Francesco Cusa in Damir Avdić, pa seveda spontani presežki, kot je bilo ad hoc sodelovanje med Thilges 3 in Josephom Suchyjem ter lanska impro-norišnica Ivana Volariča – Fea, Francesca Cuse in dua Mymesis.

Glasbeni kritik, novinar, je to celo problematiziral kot krizo festivala, nam to polagal v razmislek. Škoda, da letos nimamo česa v tem duhu, saj je glasba obeh naštetih dovolj inovativna, intenzivna, da se je znašla na repertoarju Sajete. Dejansko je glasbena širina za mnoge lahko res moteča, saj se po navadi ljudje priklopijo na to ali ono glasbeno smer, le redke pa zanima takšno preklapljanje med glasbenimi izrazi. Poudarjam pa, da ne gre za kako eklektičnost zaradi eklektičnosti, češ kako široki smo, ampak za dosledno izbiro aktualnih glasbenikov, ki pač prihajajo iz različnih ustvarjalskih tradicij.

Kakšne vrhunce lahko pričakujemo letos?
Začeli bomo z razstavo ovitkov vinilk, poimenovano Spitzenqualität, posvečena pa je krautrocku. Za razstavo smo se odločili, ker smo lani gostili dva pomembna predstavnika tega nemškega glasbenega gibanja, Roedeliusa in Embryo, letos pa prihaja Dieter Moebius, ki nesporno velja za enega najbolj drznih glasbenih ustvarjalcev sploh. Vrhunec festivala pripravlja Zlatko Kaučič, ki se je po uspehu Tolminskega punta v Cankarjevem domu odločil drugi del iste zgodbe izpeljati v Tolminu – z njim bosta zopet legendarni saksofonist Peter Brötzmann in tenorist ljubljanske opere Robert Vrčon – kombinacija opernega petja in free-jazza bo nemara zgodovinski dogodek. Ta večer bo sploh poseben, saj za njimi nastopi Marko Brecelj, zopet precej nenavadna kombinacija za marsikoga ...

Izpostaviti velja tudi klarinetista Louisa Sclavisa, ki bo nastopil tako solo kot prvič v duu s Kaučičem ter multiinstrumentalista Pierra Bastiena, ki bo s svojim orkestrom mehanskih glasbenih robotkov in hipnotično muziko prvič nastopil v Sloveniji. Žal nam zaradi vizuma ni uspelo pripeljati Goribora, smo pa zato poiskali enako močno zamenjavo – Psycho-Path. Zaključek z Metalycée pa bo gotovo nekaj posebnega, saj so nas na to že navadili Thilges (dva člana istih Metalycée), ki so se na Sotočju že izkazali dvakrat. Gotovo bodo zanimiva tudi popoldanska predavanja in prezentacije Zdenka Franjića (Slušaj najglasnije!), Relje Bobića (Dis-Patch), Donatelle Ruttar (Postaja Topolove) in našega starega znanca Damirja Avdića.

Blaž Kosovel