Oglas
Napisal ga je slovenski skladatelj Marko Mihevc, prvič pa je zazvenelo v Cankarjevem domu. Praizvedbi Makovih plesov sta sledila še Koncert za klavir in orkester v a-molu Edvarda Griega in Simfonija št. 4 v e-molu Johannesa Brahmsa. Orkester je vodil Uriel Segal, ki se je sicer od leta 1973, ko se je v Santa Feju prvič predstavil javnosti, uveljavil predvsem kot operni dirigent. Druga na koncertu najbolj izpostavljena oseba pa je bil pianist Aleksander Gavriliuk.
Veliki hit šestdesetih 19. stoletjaDruga točka koncerta, ki ga bodo filharmoniki ponovili še 15. decembra prav tako ob 19.30, je prava uspešnica klasične glasbe. Griegov koncert v a-molu je namreč skoraj nemudoma po prvi javni izvedbi v Köbenhavnu postal velika uspešnica. Griegov morebitni nemir pred koncertom je utišal eden izmed glasbenikov, ki so nastopili na krstni izvedbi koncerta, ki je skladatelju sporočil: "trije 'nevarni' kritiki so ploskali na vso moč." Griegov prijatelj B. Fedderson je temu sporočilu pritegnil in dejal, da so izvedbo pogosto prekinjale "hrupne salve apalvza". Dober odziv na Klavirski koncert v a-molu je bila velika spodbuda za Griega, ki je to delo napisal, ko je bil star komaj 25 let.
Počasno dojemanje Brahmsove simfonije
Brahmsova Simfonija št. 4 v e-molu pa je odraz povsem drugega življenjskega obdobja. Ko je nemški skladatelj v letih 1884 in 1885 pisal to delo, je bil namreč že precej v letih (rojen je bil leta 1833) in poznavalci Brahmsovega opusa v tej simfoniji že prepoznavajo prve sledi jeseni življenja. Skladba je herojsko-tragična balada in veličastno monumentalna, skladatelja pa prikazuje v vsej njegovi humanistični veličini. Skladba občinstva ni tako hitro zasvojila, kot je to uspelo zgoraj omenjenemu Griegovemu delu. Ljudje so menda skladbo popolnoma dojeli in sprejeli šele nekaj mesecev po krstni izvedbi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje