Program koncerta, ki ga bodo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma po četrtkovem ponovili še v petek, obsega Barberjev Drugi esej za orkester, Hindemithov Koncert za violončelo in orkester ter Coplandova Simfonija št. 3.
Samuel Barber je prvo opero napisal pri dvanajstih letih in pri štirinajstih postal učenec Curtisovega inštituta v Philadelphii. Njegov glasbeni jezik je konservativen, poleg del za orkester je ta neoromantik napisal še skladbe za klavir, orgle, zbor ter tri opere. Nastanek Barberjevega Drugega eseja za orkester, op. 17 spremlja letnica 1942. Nastal je po naročilu dirigenta Bruna Walterja, ki ga je premierno predstavil na koncertu newyorških filharmonikov.
Nemški skladatelj Paul Hindemith je svoj Koncert za violončelo in orkester iz leta 1940 napisal za Grigorija Pjatigorskega, ki ga je prvič javno zaigral z bostonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Sergeja Kusevickega. Skladatelj se sprva črpal iz romantičnega ideala, potem je posegel po ekspresionizmu, nato pa je razvil samosvoj kontrapunktni glasbeni slog.
Sergej Kusevicki je povezan tudi s Tretjo simfonijo Aarona Coplanda, saj nastala prav po njegovem naročilu. Newyorški kritiki so jo označili kot najboljše orkestrsko delo v sezoni 1846/47. Copland je nekakšen simbol ameriškega skladatelja klasične glasbe. Bil je prvi ameriški študent Nadie Boulanger. Njegova dela spretno združujejo ameriško ljudsko izročilo s simfonično glasbo, pri nekaterih pa se naslanja tudi na evropsko glasbeno tradicijo.
Violončelist Johannes Moser je študiral pri slovitem Davidu Geringasu. Je dobitnik nagrad za najboljšega mladega umetnika v letu 2007 in najboljšega instrumentalista v letu 2008. Glasbenik, ki med svoje glavne naloge šteje raziskovanje manj znanih pot, je dobitnik nagrad za najboljšega mladega umetnika v letu 2007 in najboljšega instrumentalista v letu 2008.