Arcangello Corelli - najmanj znani od treh tokrat predstavljenih skladateljev. Foto:
Arcangello Corelli - najmanj znani od treh tokrat predstavljenih skladateljev. Foto:
Johann Sebastian Bach
Johann Sebastian Bach je moral napisati veliko skladb; mesto kantorja leipziške cerkve svetega Tomaža ga je namreč obvezovalo, da je moral pisati glasbo za vsak nedeljski in praznični obred v leipziških cerkvah sv. Tomaža in sv. Nikolaja. Foto: EPA

Sopranistka Mateja Arnež Volčanšek, mezzosopranistka Monika Bohinec, tenorist Matjaž Stopinšek in basist Janko Volčanšek so bili namreč izbrani za soliste koncerta, katerega program je obsegal glasbo 17. in 18. stoletja. Orkester slovenske filharmonije je v Cankarjevem domu izvedel Concerto grosso op. 6, št. 10 v C-duru Arcangela Corellija, Simfonijo št. 30 v C-duru (Aleluja) Josepha Haydna in Magnificat v D-duru, BWV 243 Johanna Sebastiana Bacha.

Arcangelo Corelli - razpetost med zasebno in javno glasbo
Arcangelo Corelli (1653-1713) je bil eden maloštevilnih skladateljev svojega obdobja, ki je že v času svojega življenja užival mednarodni sloves. Corellijeva "produktivnost" je bila veliko večja, kot jo izkazuje do danes ohranjena zbirka njegovih notnih zapisov. Corelli je številna dela ustvaril po naročilu svojih aristokratskih pokroviteljev, ki jih je oskrboval z glasbo za bankete in podobne priložnosti, obenem pa je skladal tudi glasbo, ki je spremljala različne javne posvetne in cerkvene slovesnosti. Ta razcepljenost med ustvarjanjem zasebne in javne priložnosti se kaže tudi v dihotomiji samega Corellijevega opusa. Na eni strani imamo tako solistične in sonate za trio, na drugi pa tako imenovane concerte grosse, za izvedbo katerih je potreben večji orkester.

Haydnova vez med cerkveno glasbo in plesom
Josepha Haydna ni treba posebej predstavljati. Njegova Simfonija št. 30 v C-duru, imenovana tudi Aleluja, je spreten preplet različnih glasbenih govoric. Prvi stavek tako uporabi gregorijanski spev znamenite velikonočne aleluje, ki je vtkan v glasbeno tkivo. Značilnost drugega stavka, ki ga zaznamujeta punktirano ritmično gibanje in izrazita flavta, pa je približevanje značaju plesne glasbe.

Bachove dolžnosti v mestu Leipzig
Bach je Magnificat D-duru, BWV 243 napisal za prvi božič, za katerega je moral kot kantor vodilne leipziške cerkve svetega Tomaža spisati glasbo. S prevzemom te funkcije leta 1723 je namreč Johann Sebastian Bach prevzel odgovornost za glasbo v vseh mestnih cerkvah, kar je pomenilo, da je moral poskrbeti za sporede sakralne glasbe v vseh tamkajšnjih cerkvah in zložiti motet ali kantato za vsako nedeljo in vsak praznik v Tomaževi in Nikolajevi cerkvi. Magnificat je bil v katoliškem mašnem obredju vsebinski vrhunec večernic, vključili pa so ga tudi v večerno obredje luteranske in anglikanske cerkve.