To je nekaj izrazov gneva, ki jih je na umetnost Richarda Wagnerja (1813-1883) stresel filozof Friedrich Nietzsche. In to je obenem tudi le nekaj sodb o opernem opusu, s katerim se je verjetno ukvarjalo več ljudi kot s katerim koli drugim korpusom oper enega samega avtorja. Tudi ni nobenega drugega skladatelja, s čigar delom in življenjem bi se ukvarjali ne le muzikologi, pač pa tudi zgodovinarji, filozofi (svoj delež je prispeval Slavoj Žižek), psihologi in drugi družboslovci. Ni tudi skladatelja, ki bi bil več kot 100 let po svoji smrti še vedno temelj pravega kultnega gibanja.
Izraz zamere nemškega naroda
Kaj je torej tisto, zaradi česar so opere Richarda Wagnerja tako posebne, in kdo je sploh bil skladatelj in libretist, ki tudi še danes velja za eno najbolj kontroverznih oseb iz sveta umetnosti vseh časov? Da bi razumeli opere Richarda Wagnerja moramo najprej razumeti zgodovinsko situacijo, v kateri je ustvarjal. Svojo kariero skladatelja je Wagner začenjal v 30. letih 19. stoletja, ko so številni Nemci še vedno "gojili" zamero do evropskih velesil, ki zaradi strahu pred močno nemško državo na Dunajskem kongresu po koncu Napoleonovih vojn niso dopustile združitve nemškega naroda v skupno državo. Nemški narod je bil torej v krizi in iskal je način svojega preporoda. Ta naj se ne bi izkazal le v enotni nemški državi in politični moči le-te, pač pa tudi v ponovnem razcvetu nemške kulture.
Iskanje ostankov cvetočega germanstva
Podvigu nemškega preporoda se je priključil tudi Wagner. Svojo pripravljenost za boj za nemštvo je izkazal kot udeleženec sicer spodletele revolucije leta 1848, pa tudi kot snovalec nove izrazito nemške umetnosti. Pri zadnjem se je izkazal za dediča romantikov. Ti so izvor prvobitne nemške kulture, kakršna naj bi obstajala v časih mogočnih Germanov, (te je v svojih spisih opisoval in poveličeval antični zgodovinar Tacit), iskali v germanski mitologiji oziroma v tistem, kar so imeli za ostanek te mitologije. Zbirali so ljudske pripovedke, v cerkvenih knjižnicah so iskali zapise srednjeveških epov, na novo so skušali sestaviti tudi starogermanski panteon in oblikovati teorijo organizacije družbe, ki bi najbolj ustrezala nemškemu narodu. Vse skupaj je prežemala zagledanost v srednji vek, ki je bilo domnevno zadnje obdobje razcveta germanske kulture, preden je to dokončno pokopala uveljavitev krščanstva kot Germanom tuje religije.
Opera – družbena religija prihodnosti
V tem romantičnem projektu se je našel tudi Richard Wagner, ki se je po neuspelem poskusu, da bi se kot skladatelj uveljavil v Parizu, lotil pisanja glasbenih dram kot sredstva družbene religije prihodnosti. Wagnerjeva umetnost je bila tako v svojem bistvu revolucionarna; z mitom, ki bi bil zgodovinsko utemeljen, je skušal v nemškem občinstvu obuditi »spomin« na prednike, na nekdanjo veličino Germanov. Wagner je bolj kot kateri koli drugi posameznik 19. stoletja pomagal popularizirati podobe in zgodbe 'nemške mitologije'. Izraz nemška mitologija je tu nujno zaznamovan z narekovaji. Tisto, kar je Wagner 'prodajal' kot nemško mitologijo, je bilo namreč vse kaj drugega kot to. Wagnerjev panteon, kakršnega spoznavamo predvsem v operni tetralogiji Nibelunški prstan (sestavljajo jo opere Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov), je bil namreč sestavljanka bogov in likov iz germanskega srednjeveškega slovstva, še posebej iz znamenite pesmi o Nibelungih, ki z nordijsko mitologijo ni imela nikakršne zveze.
Opero nasledi Gesamtkunstwerk
Wagner ni hotel le odkriti in na novo oživeti stare germanske mitologije. To bi pomenilo le uveljavitev temelja nemške nacionalnosti. Zgraditi je hotel povsem nov mit, ki bi izšel iz krščanske modernosti, znanosti in glasbe in ki bi bil temelj nove nemške kulture. Da bi bil projekt uspešen, ni bila potrebna le prava vsebina oper. Potrebna je bila tudi celovita preobrazba opere kot umetniške zvrsti. Richard Wagner je osnoval novo obliko, ki jo je raje kot opera imenoval glasbena drama.
Še bolj primerna je uporaba izraza Gesamtkunstwerk oziroma celostno umetniško delo, v katerem se bosta enakopravno združili poezija – moško razumevanje sveta – in glasba – izraz ženske čutnosti in intuicije. To bo umetniško delo, v katerem bodo demokratično zastopane vse umetnosti in bo obenem znanilec nove dobe, ki bo demokratično služila vsem ljudem. V svojem spisu Oper und Drama (Opera in drama) je Wagner Gesamtkunstwerk označil kot umetniško delo družbe prihodnosti, v kateri ne bo več podrejanja ljudi po načelu delitve dela in v kateri se bosta delo in umetnost prepletala v življenjih "svobodnih in lepih ljudi".
Bayreuth – središče Nemčije prihodnosti
To svojo vizijo nove umetniške oblike, ki odrešuje ljudi, zasužnjene z znanstveno in popolnoma racionalistično in mehanicistično miselnostjo moderne dobe, je Wagner najbolje udejanjil v že omenjenem opernem ciklu Nibelunški prstan in v svoji zadnji operi Parsifal. To je napisal posebej za odprtje dvorane festivala v Bayreuthu. Mesto je Wagner postavil tudi za središče svojega kulturno-mistično-političnega gibanja. To ostaja še danes, saj Wagnerjeva družina vsako leto znova tam organizira festival, na katerem uprizarjajo dela njihovega slovitega prednika. Preden se seznanimo še z eno kontroverzo iz Wagnerjevega življenja (bolje rečeno 'post-življenja'), velja vsaj omeniti še nekatere druge opere. Kot najodličnejšo Wagnerjevo opero pogosto izpostavljajo delo Mojstri pevci nürnberški. Prvi velik uspeh je Wagner dosegel z zgodovinsko opero – dogajanje je postavljeno v srednjeveško Italijo – Rienzi, znamenite pa so še glasbene drame Lohengrin, Tristan in Izolda, Leteči Holandec in Tannhäuser.
Žgoča zavist žre Wagnerja
O Wagnerju se še danes veliko govori tudi zaradi njegovega polbožanskega statusa, ki so mu ga namenili nacisti. Pravzaprav je nacistično oboževanje Wagnerja bolj ali manj mit, saj najnovejše raziskave dokazujejo, da so večino nacistov Wagnerjeve opere dolgočasile. Vendar pa je Wagnerja častil Hitler in to zadostuje za to, da poiščemo izvore te wagnerjansko-nacistične 'naveze'. Ključen ni le podvig (re)konstruiranja mogočnega nemškega naroda, njegove države in kulture, kateremu sta bila predana tako Wagner kot Hitler. Skupna točka obeh je tudi goreč antisemitizem. Še kot študent se je Hitler antisemitizma navzel na Dunaju, ki je bil na prelomu 19. v 20. stoletje najbolj antisemitistična prestolnica v Evropi in ki je bil tudi prvo velemesto z antisemitistično oblastjo. Wagner pa se protijudovskih občutkov ni navzel od politikov.
Da znajo Judje pisati glasbo?
Njegov antisemitizem je porodila predvsem zavist. Vedno znova na tesnem z denarjem in 'v pomanjkanju' občinstva Wagner ni mogel razumeti, zakaj so judovski glasbeniki tako zelo priljubljeni. Ljudje so oboževali glasbo Giacoma Meyerbeera, Jacquesa Offenbacha in Felixa Mendelssohna Bartholdyja, pa čeprav po Wagnerjevem prepričanju Judje sploh ne znajo pisati glasbe. Wagnerjeva obsedenost z judovsko nevarnostjo je tako le eden od dokazov za to, da politiko – tudi tisto na najvišji državni ravni – vse prepogosto tvorijo osebne zamere in kompleksi.
Tako je tudi z družboslovno znanostjo. Njena spoznanja se nam kaj hitro zazdijo vprašljiva, ko se zazremo v osebne izkušnje tistih, ki so pisali njena temeljna dela. Tudi tu ne gre pozabiti na temperament in osebno zgodovino piscev. Za konec si oglejmo le en, z Richardom Wagnerjem najtesneje povezan primer. Friedrich Nietzsche nikoli ni tajil, da je bil eden prvih, ki je podlegel Wagnerjevemu 'šarmu'. Vendar kljub odkritemu priznavanju svoje mladostne 'zablodelosti' Wagnerja nikoli ni zares prebolel. Pravzaprav je vsa svoja dela po Rojstvu tragedije iz duha glasbe spisal kot obračunavanje z Wagnerjem. Celotna njegova filozofija tako nosi pečat samo ene, morda najintenzivnejše Nietzschejeve življenjske izkušnje.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje