"Ulice so znorele," je bil uvodni nagovor predsednika zbora in njihovega menedžerja Boštjana Usenika vsem obiskovalcem Križank, ki so ob pol devetih (ko je bil predviden uradni začetek koncerta) še ležerno sedeli na stopnicah letnega gledališča in čakali, da se pod streho Plečnikovega ponosa zberejo vsi kupci vstopnic (katerih cena se je gibala od 26 do 29 evrov) za prvi koncert Perpetuum Jazzile v Križankah.

Večmetrske kolone iz vseh smeri so se proti vhodu vile že od 19. ure naprej. Stroge varnostne zahteve (vnovično dopovedovanje, da morajo plastenke ostati pred vhodom na prizorišče, je poleg drugih stvari, zahtevalo svoj časovni davek) pa so povzročile, da se je koncert začel s približno 45-minutno zamudo. Sodeč po sinočnjem množičnem obisku, bi lahko teoretično razporodali kar dva večera zapored, in to ne v Križankah, marveč v Stožicah. "V Stožice se še nismo odpravili zaradi akustičnih razmer. Ker so bili tam neki blazni odmevi. Ampak ne reci nikoli nikoli. Za zdaj Križanke, potem pa stopničko višje," je pojasnila v. d. umetniškega vodje za MMC Sandra Feketija.

In tako se je sinoči kaj hitro nekaj kilometrov stran od Stožic razširil odmev 45-članskega vokalnega zbora med 3.500 obiskovalcev zbranih pod streho Križank. Nastop pa je bil hkrati pravi preizkus pred domačim občinstvom tudi za - kot je sinočni nastop potrdil vsestransko nadarjenega (med drugim je beatboxal, skakal po odru, igral na klavir, poskušal animirati občinstvo s svojo slovenščino ...) Šveda Pedra Karlssona, ki je nadomestil moža prvotno zaslužnega za izjemni uspeh zbora, umetniškega vodjo Tomaža Kozlevčarja. Ta je skupaj s svojo družino koncert nekdanjih varovancev pospremil iz prvih vrst.

Mešanica znanih in manj znanih popevk
Perpetuum Jazzile so se za čakanje občinstvu zahvalili z izjemno energijo, in žanrsko raznolikim, bolje rečeno preverjenim repertoarjem (pod veliko večino aranžmajev prestavljenih skladb je podpisan Kozlevčar). Močan poudarek pa je bil na pop-bluesovskih odtenkih, ki so povzročile vzpone in padce pozornosti med zbranimi. In tako je odmevalo vse: od nacionalne himne Južnoafriške republike, Plestenjakovega miksa (Kradeva brez vere, Soba 102), obujanja misli na poletje (Poletje v školjki in Poletna noč), poklonu džezistu Georgeu Bensonu (This Masquerade, Turn Your Love Around), do Joyful Joyful, ki je poskrbela za komentar med občinstvom: "Si gledal Nune pojejo 2? No, oni so poskrbeli za glasbo, na katero so igralci odpirali usta."

Izostal ni niti njihov velik hit na portalu You Tube Totova Africa. "Izjemno – zvok, publika, vzdušje, vse je 'štimalo'. Dež nam jo je malo zagodel, ampak nas ne ustavi," je po koncertu za MMC delila svoje občutke Feketija in v šali ugotavljala razlog manjše nevihte ob samem koncu koncerta: "Mogoče ga je Africa sprožila."

Nesporni vokalni geniji so svoj nastop popestrili že od prve skladbe večera z različnimi koreografskimi vložki in gibi in dokazali, da je lahko običajna monotonost in usklajenost zborov veliko manj atraktivna kot njihova (pa četudi naštudirana) igrivost. Avdiovizualna igra se je dodobra "prijela" med občinstvom že v samem začetku. Na September, veliko uspešnico skupine Earth, Wind and Fire, so ob edinem ostalem Kozlevčarju v zboru, Ninu (ki je v celoti vodil po seštevku solaž) prepevali številni.

Pa ne samo September, uspešnice kot so bile Poletna noč (Marjana Deržaj), Rosanna (Toto), True Colours (Eva Cassidy), Africa (Toto), Jump (Van Halen), Ticket to Ride (The Beatles) so že zaradi čvrste ukoreninjenosti v podzavesti pri poslušalcu skoraj popolnoma odvrnile misel na potovanje samega zvoka po ambientu, ki se je močno razlikoval glede na stojiščni položaj.

A glede na to, da Perpetuum Jazzile le niso vsak mesec v Križankah, je bila vsaka točka in vsak solistični nastop toliko bolj potenciran in toplo sprejet med občinstvom. Od Ninovih ekshibicij med Boogie Woogie Dance (Thin Lizzy) in igranjem namišljenih kitar (med Poletno nočjo, Turn Your Love Around in drugimi); glasovne magije Aleksandre Lamut med Jacksonovo Will You Be There podkovano s kostumografskim vložkom večera – belo rokavičko, ki si jo je med izvajanem pesmi nadel vsak izmed članov; do bluesovskih vložkov Sandre Feketije (Blues in the Night - Ella Fitzgerald).

Naslednja postaja: tujina
Zbor je po potrditvi Feketije za MMC prestal dobro "generalko" za odhod na tuje odre. Namreč Perpetuum Jazzile 6. junija za slab mesec dni odhaja na srednjeevropsko in ameriško turnejo. In predvsem zato, ker jih ne bo v Sloveniji na dan državnosti, so sinoči na koncertu med drugim zapeli "vse najboljše Slovenija". Dolžni pa niso ostali še za en njihov velik hit na svetovnem spletu, ki so ga prihranili za sam konec - in čisto po naključju, nekateri so zatrdili, da po indijansko so Perpetuum Jazzile z Avsenikovim Medleyjem čisto filmsko priklicali še dež.

Več pa si lahko pogledate v spodnjih videih in fotogaleriji.