In prav te smernice je predstavila še na eni predstavitvi koncertnega repertoarja za prihodnje leto.

Zaradi izjemnega zanimanja - kot so napovedovali organizatorji - so se vrnili v hram slovenske kulture po dveh koncertih pred natanko mesecem dni. Gallusova dvorana Cankarjevega doma pa je bila hkrati zatočišče, postanek, pred nadaljevanjem turneje po Nemčiji. Okoli šesttisočglavo nemško občinstvo je Perpetuum Jazzile na sedmih koncertih v Dresdnu, Chemnitzu, Berlinu, Bochumu, Hamburgu in Wetzlarju sprejelo s stoječimi ovacijami, se je spominjal Jan Trost za MMC.

Približno petkrat skromnejše občinstvo v sicer ne nabito polni Gallusovi dvorani (v kateri je uradno od 1397 do 1545 sedežev) je precej prevetreno zasedbo brez prvega moža skupine - umetniškega vodje Pedra Karlssona - pričakala prikovana na svoje sedeže, toda v strogi pozornosti od prvega trenutka nastopa.

In kadar Karlssona ni v Sloveniji, Perpetuum Jazzile ne le poplesuje na mestu, marveč se razbohoti. Z nizkim štartom v novo sezono lahko kar pozabite na tisto klasično zborovsko petje, kjer pevci tvorijo celoto. Nič več. Vokalna skupina v ospredje meče vokalne posebnosti posameznikov. Konservativnost se umika inovativnosti. "Zbor" pevcev igra vedno manjšo vlogo kot osrednjega motorja, ki narekuje tempo le redkim glasovom v ospredju. Vedno bolj pa se v ospredju izpostavlja vokalna igra duetov in triov.

Pred svoje pevske kolege se je tako sinoči prva postavila Sandra Feketija, ki je večji del nadomeščala Karlssona na mestu dirigenta in se vmes vračala za mikrofon. Na njenem mestu pa so se zvrstili med drugim še Luka Černe, Vanja Dizdarević in Andraž Slakan. Klub izjemnim pevcem so svoj repertoar okrepili predvsem na račun tistega, kar jih že od začetka dela drugačne od drugih - poudarjanja zvokov najrazličnejših inštrumentov, zvokov narave, beatboxa.

A gradili so iz preproste osnove - solopetja. Prvi verzi Poletne noči so še ob malce zadržanih pevcih prišli iz glasilk Jane Gamser. Njeno petje se je s prihodom Sama Vovka prelevilo v duet in se nadaljevalo v začetno mešanico zvokov, ki so se še privajali na nov nastop sredi Gallusove dvorane. Dolgovezne kitarske vokalne vložke so zreducirali in vkomponirali v skladbe, kot je Ticket to Ride (The Beatles). Razširili so svojo beatbox sekcijo, in sicer tako, da poleg moškega beatboxa to počnejo tudi dekleta.
Niso pa pozabili niti na malce samoironije. Predstavljajte si uvod v Africo, celo džunglsko ozračje in zvok helikopterja. "Dobrodošli na Perpetuum Jazzile ena. Pripnite varnostne pasove. Pripravljeni smo na vzlet," je bilo mogoče slišati sinoči med izvajanjem opisanega. In bilo je res potovanje: od vzklikov Who Let The Dogs Out in I Like to Move It ter prepevanj refrena O Sole Mio do zimzelenega narodno-zabavnega prepevanja: "Naj zima bo ..." Vse to v nekaj minutah.

Pestrost, ki krepi
V novem koncertnem krogu Perpetuum Jazzile prihaja poleg žanrske raznolikosti še več kulturne pestrosti. Ob začetnem minimalizmu se tako pretvorijo v emocionalno nabit vokalni zbor (ki to ni) ob makedonski narodni pesmi Jovano Jovanke. Preposlušano Africo zdaj bogatijo še s poudarjenimi vizualnimi učinki, med drugim s poustvarjanjem strel. In katapultirajo v ospredje najboljši približek Pointer Sisters (sopranistka Mateja Mackenzie ter na altu Aleksandra Lamut in Sandra Feketija), kar ga premorejo v skupini v obliki ter skladbi Jump for my Love.

Ob vsem tem obdržijo klasiko s skladbami, kot so energična Conga, vedno bolj nepogrešljiva vokalna ekstravaganca s skladbo Karlssona Gøta, modernimi pridihi Telephona in domačega pridiha s Tu smo doma (znova sta se jima pridružila ob izvedbi posebna gosta - Janez Dovč na harmoniki in za mikrofonom Rok Trkaj). "Zastavili smo nekaj segmentov glasbenih zvrsti, ki jih želimo z naslednjimi priredbami in tudi avtorskimi skladbami, zapolniti. Tako da bomo ostali zvesti širokemu spektru. Tako da ne noben glasbeni okus ne bo izostal," je za MMC pojasnil Trost.

Še vedno zmagovalni venčki
Venčkom se sicer - kot je napovedal v intervjuju maja za MMC Karlsson - še niso popolnoma odpovedali. In po odzivu občinstva tudi ni razloga, saj ga na noge še vedno postavi Avsenikov venček. Temu pa se je - ravno v času, ko skupina praznuje 50 let od svoje ustanovitve - pridružil še Abbin venček (katerega so - sodeč po posnetkih na portalu YouTube - prav lepo sprejeli v Nemčiji). In to ob vseh vzponih in padcih vrhuncev delčkov skladb Gimme Gimme, Mama Mia, Lay All Your Love On Me, Dancing Queen in Thank You For The Music.

Kot je v navadi za Perpetuum Jazzile, ko nastopajo doma, se vedno konča, ko je občinstvo najbolj razgreto. Tako je bilo tudi ob tretji ekskluzivni predstavitvi novega programa, nad katerim pa je obstal pridih začetne zadržanosti, bolje rečeno nezbranosti.

V stilu modernih produkcij proti tujini
A kot se je izkazalo, se sama dinamika - vsaj v Gallusovi dvorani se je tako izkazalo - približuje modernim smernicam spektaklom, kot so na primer nastopi Il Divo ter razni plesni spektakli (Lord of the Dance), kjer vmesni odmor postavlja ločnico med načrtovanima vrhuncema repertoarja ter tako vodi v pričakovani bis. Sicer pa, kot je dejal za MMC Trost, obstajajo zametki, ki bi lahko vodili k franšizi, katero bi zastopali različni vokalni ansambli: "Strategija je v to smer. Profesionalizacija na srednji rok. Zbor oz. mi si rečemo XL skupina pa … osnove bodo ostale. Očitno so zmagovalne. Ljudem so všeč. Želijo si takšne glasbe in ni potrebe, da bi spreminjali koncepte."

Perpetuum Jazzile se že prihodnji teden vrača na koncertne odre v Nemčijo, kjer tako strokovna kot laična javnost zasedbo že glasno ocenjujeta kot revolucionarno na področju vokalne glasbe in za zgled zborom in vokalnim skupinam v Nemčiji, ki po uradnih podatkih skupaj štejejo kar 2,6 milijona pevcev.

Nekaj fotoutrinkov pa smo za vas pripravili tudi v spodnji fotogaleriji.