Glasba ima tudi svoj obraz, svojo podobo, prek katere se vpiše v kolektivni spomin. Fotografije glasbenikov namreč še posebej pričajo o obdobju in okoliščinah, v katerih je nastalo njihovo delo. Avtorji fotografij pa so spregledani, saj je videti, da so te slike prišle kot dokument zgodovine brez posredovanja neke določene osebe.

Priča rojstvu 'scene' v San Franciscu
Ena izmed teh oseb je bil tudi Jim Marshall. Ko je bil star dve leti, so se iz rodnega Chicaga preselili v San Francisco, kjer si je v srednji šoli kupil prvi fotoaparat in po srečanju z Johnom Coltranom 1959. leta začel slikati glasbenike. V objektiv svoje lajke je najprej zajemal džeziste, kmalu zatem pa tudi prebujanje 'kontrakulturne' scene v mestu. Postal je eden ključnih spremljevalcev hipijevskega gibanja. Njegova je namreč tudi fotografija Jimija Hendrixa, ko je na festivalu v Montereyu leta 1967 zažgal svojo kitaro. Prav tako je slikal dogajanje na Woodstocku.

Med drugim je fotografiral tudi izvajalce Boba Dylana, Janis Joplin, Santano, Jefferson Airplane, The Who, The Rolling Stones, bil pa je tudi edini akreditirani fotograf zadnjega koncerta Beatlesov. Ob tem je avtor tudi 500 naslovnic albumov.

Živel je v Kaliforniji, umrl pa v New Yorku, kjer bi moral imeti predavanje. Otrok ni imel, zato je večkrat rekel, da so fotografije njegovi otroci.