Če ti se pa, kot se je nadobudnemu elektronskem duetu, v vmesnem času zgodi tako veličasten nastop, kot je prireditev ob odprtju olimpijskih iger, potem je lahko vsak izgovor – dober izgovor. Bristolski dvojec Fuck Buttons bi nam potemtakem lahko postregel z »olimpijsko razlago«, zakaj smo po dolgih štirih letih od izida fantastičnega albuma Tarot Sport šele zdaj dobili njegovo studijsko nadaljevanje – Slow Focus.

A privrženci zvoka Fuck Buttons lahko že iz samega naslova novega albuma razberemo, da je bilo »počasno osredotočanje« nujno za njihov nadaljnji ustvarjalni razvoj in da Andrew Hung in Benjamin John Power nikakor nista glasbenika iz svinčenih & svečanih olimpijskih lož, ki bosta gradila svojo glasbeno prihodnost na londonski olimpijski izvedbi skladb Surf Solar in Olympian. Obe skladbi z albuma Tarot Sport je tistega 27. julija leta Gospodovega 2012 prek televizijskih zaslonov lahko slišalo in videlo 900 milijonov gledalcev. Takšno podarjeno virtualno – telekomunikacijsko – planetarno promocijsko vabo bi zagotovo izrabil nekakšen Kanye West!? A to se res ne bi spodobilo in tega ne bi pričakovali od glasbenikov, ki sta si že od prvenca Street Horrsing prislužila laskavo titulo – Sonic Youth elektronske glasbe. To se nanaša na prostornino nadzorovanega elektronskega hrupa, ki ga je Fuck Buttonsom uspelo zajeziti in poslušalcem ponuditi kot melodično liturgijo, ki vzame sapo – če citiram samega sebe – tudi tistim, ki niso častilci elektronike.

Ko je Hung & Power uspelo stadionsko testirati razsežnosti svoje simfonije, se je zagotovo pojavila težava v načinu nadaljnje projekcije njunega specifičnega ropotajočega se zvoka. Zato album Slow Focus ni tako koherenten in zgoščen kot predhodnik, temveč predstavlja zbirko skladb, ki so posamično popolnoma neodvisne in ločljive. Kot da bi se Fuck Buttons v počasnem ritmu osredotočali na tiste zvočne sekvence iz ozadja, ki so doslej veljale le za povezovalno tkivo njihovega drvečega ritma.

Uvodna skladba Brainfreeze nas sicer še spomni na Flight Of The Feathered, toda že v nadaljevanju z The Red Wing smo priča poskusu balansiranja nakopičenih emocij avtorja, ki nam med vrsticami sporočata, da je konec evforije nove dobe in da je napočil čas za sintetiziranje duhovnega (Hidden XS) in razumskega (Sentients). Seveda v domeni njunega lastnega ambientalnega (ne)lagodja, ki kljub po(ne)srečenem datiranju v skladbi Year Of The Dog še vedno ostaja trdo na asfaltu, in ne na travniku. Kajti na travniku ne boste slišali replik ali približkov sozvočja, ki ga skladajo Fuck Buttons. A le upam, da je končno dozorel čas, da bristolski dvojec gostimo tudi na našem asfaltu.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović