V lanskem letu je Auto-Tune, avdioprocesor podjetja Antares Audio Technologies, s katerim se da spreminjati višino tona v vokalnih in instrumentalnih pesmih, postal praktično samostojen inštrument. Čeprav se puristi zmrdujejo nad "sintetičnostjo" tako nastalega zvoka, se je Auto-Tune iz pripomočka za popravljanje napak spremenil v samostojen inštrument (če ne veste, kaj mislimo, se spomnite na pesem Believe, s katero je Cher leta 1998 kar nekaj časa kraljevala na lestvicah - nenavadna robotična vibracija glasu je bila tam prvič namesto skrivana nalašč poudarjena. Auto-Tune je sicer takrat obstajal že osem let.)
- Kanye West, 808s heartbreak
- Britney Spears, Circus
- Daft Punk, Around the world
- Cher, Believe
Avril Lavigne, Complicated
- Dixie Chicks, The long way around
Ne le na primer Akon in T-Pain, ki sta privrženca že od samega začetka, tudi največja imena glasbene industrije so se pridružila trendu: 808s & Heartbreak, najnovejši album Kanya Westa, Auto-Tune uporablja pri skoraj čisto vseh pesmih. 808s & Heartbreak je prišel na petah za Kanya zelo travmatičnega leta: prezgodnji smrti njegove matere, ki je bila posledica slabe plastične operacije, je sledil še razpad dolgoletne zveze z zaročenko Alexis Phifer. Majceno težavico - da bi moral znati za malce bolj poppesmi bolje peti - je premostil z Auto-Tunom. Ta, kot razloži glasbeni kritik Sasha Frere-Jones, "najde" višino posnetega vokala in kombinacijo not "premakne" na najbližjo in "pravilno" višino v lestvici, ki jo izbere uporabnik.
Kanye West pri svojem eksperimentiranju seveda ni osamljen: najnovejši album Britney Spears je ves nekakšen spev tehnologiji, v katerem se je glas (nekdanje?) popovske dive skoraj popolnoma izgubil.
Na vseh polih glasbenega spektra
"Primitivnejše" različice takih naprav so, pa čeprav se o tem ne govori, v uporabi že desetletja: John Lennon je nekaj podobnega uporabil, da je premostil odpor, ki ga je čutil do zvoka svojega glasu na posnetku. Dandanes, kot kaže v uporabi Auto-Tunesa, ni nič več sramotnega: celo kantrizvezde (Faith Hill, Tim McGraw, Dixie Chicks...), katerih žanra ne povezujemo ravno z revolucionarno tehnologijo, mirno priznavajo uporabo nove programske opreme. V večini primerov je ta povsem neopazna: nekaj tonov je lažje popraviti na tak način, kot da bi se vsi glasbeniki še enkrat vrnili v studio.
Novejše različice Auto-Tunesa, ki ga je l .1990 izumil Andy Hildebrand, ki je sprva s preučevanjem seizmoloških frekvenc iskal podtalne zaloge nafte, pa ne služijo več le za reševanje "logističnih" težav, ampak ponujajo še celo paleto takih in drugačnih "robotizacij" glasu.
Bi se Mili Vanilli danes sploh morala zateči h goljufiji?
Demokratizacija postopka glasbene produkcije in distribucije, ki je v zadnjih letih precej skrajšala pot od benda, ki igra v domači garaži, pa do širše publike, je bila vzrok za nastanek nove generacije skupin. Za take "samorastnike" Antares že načrtuje različico Auto-Tunesa, ki bo cenejša od trenutnih 600 evrov. Kakor koli že, uporaba novih tehnologij odpira zanimivo debato. Verjetno se še spominjate dua Mili Vanilli, ki sta 1990 dobila več grammyjev, nato pa je svet zgroženo ugotovil, da pravzaprav ne pojeta sama. Bi dandanes preprosto uporabila Auto-Tunes ali, bolje, koliko ljudem je pomembno, kdo na albumu zares poje? Hildebrand je na izzivanje nekega novinarja, ki je njegov izum krstil za "hudičevo orodje", odgovoril: "Moja žena nosi ličila. Se vam to tudi zdi narobe? Morda se zdi pretirano, a analogija z ličili je dobra. Konec koncev posneta glasba že po svojem bistvu ni naravna."
(delno po El País) Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje