Oddajo Glasbeni portret na letošnjo veliko noč bomo na programu Ars zato posvetili prav njemu.

V njegovi skladateljski zapuščini ne najdemo veliko skladb z velikonočno tematiko; razloge za to morda lahko iščemo v njegovi naravi oz. značaju. Ponižen, vdan in zvest redovnim obljubam ni bil željan zunanje pozornosti, veselo in zmagoslavno velikonočno vzdušje ga k skladanju morda tudi zato ni najbolj pritegnilo.

Rodil se je leta 1851 v Kandiji pri Novem mestu. Izhajal je iz okolja oz. družine, naklonjene glasbi – oče je igral klavir in violino. Igranja na klavir in petja, pozneje tudi violine, se je Franc (kot je bilo njegovo krstno ime), učil pri patru Inocenciju Gnidovcu, gimnazijskem profesorju matematike. Kot gimnazijec se je učil tudi glasbene teorije, pel v gimnazijskem zboru, sodeloval pri dijaškem orkestru in občasno igral na orgle. Na Kostanjevici je od 8. gimnazije dalje vodil zbor. Kot je zapisano v Glasbeni biografiji, je posebej dobro obvladal klavir.

Glasbeno izpopolnjeval naj bi se namreč "ob Mozartovih in Beethovnovih sonatah." Klavirskih skladb kljub temu ni ustvaril veliko. Poleg nekaterih posvetnih zborovskih skladb, ki jim je namenil klavirsko spremljavo, v radijskem arhivu najdemo le eno samo solistično – fantazijo za klavir Kje so moje rožice iz leta 1892.

Po šestih gimnazijskih razredih, opravljenih v Novem mestu, je stopil v frančiškanski red. "Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta. Ljubeznivost in pobožnost pro­fesorjev frančiškanov in splošna domačnost samostancev z meščani so pripomogle, da se je Franc po šesti gimnaziji odločil za redovniško življenje," je zapisala Angela Tomanič. V letih 1867 in 1868 je opravil noviciat v Nazarjah pri Mozirju, v naslednjih štirih letih končal še zadnja dva razreda gimnazije in prva letnika bogoslovja na Kostanjevici pri Gorici, nato pa nadaljeval z bogoslovnim študijem v Ljubljani in bil leta 1874 posvečen v duhovnika.

Iz malega skladatelja v mojstra velikega formata
Njegove prve skladbe so ohranjene v rokopisnem listu kostanjevških frančiškanskih klerikov Vijolica iz leta 1872; v njem je objavil več cerkvenih skladb za moške zbore ter samospev Pozdrav domovini, za glas in klavir. K skladanju tovrstnih del ga je vodila predvsem potreba – vse od leta 1874 do leta 1890 je v Novem mestu deloval kot organist v frančiškanski cerkvi in kot učitelj petja na ljudski šoli in gimnaziji. Za samostansko cerkev je vzgojil dober zbor z deškimi glasovi. Čeprav skoraj samouk, je, kot je zapisal Stanko Premrl, "z vztrajnostjo in izpopolnjevanjem dozorel iz malega skladatelja v mojstra velikega formata."

Preprostost, harmonska nezapletenost in oblikovna jasnost njegovih krajših, priložnostnih skladb so hkrati značilnosti tako imenovanega ceciljanskega sloga oz. gibanja; zanj se je Sattner navdušil, ko se je leta 1876 skupaj z Antonom Foersterjem udeležil občnega zbora nemškega Ceciljinega društva v Gradcu. Takrat se je seznanil z nekaterimi vodilnimi predstavniki tega gibanja, se udeležil tečaja gregorijanskega korala in prisostvoval nekaterim izvedbam klasične vokalne polifonije, zlasti skladb Palestrine in Orlanda di Lassa. Posledica močnih vtisov, ki jih je odnesel iz Gradca, je bila ustanovitev Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo v letu 1877, tó oa je še istega leta zasnovalo ljubljansko orglarsko šolo, leta 1878 še mesečnik Cerkveni glasbenik.

Cerkvena glasba, kakošna je in kakošna bi morala biti pa je naslov knjižice, ki jo je Sattner objavil leta 1878, ko se je udeležil cerkvenega glasbenega tečaja na Dunaju. Tam je poslušal tudi dve operi in si s tem dodatno razširil glasbeno obzorje. To pa je bila tudi dodatna spodbuda za komponiranje. V naslednjih letih je objavil več zbirk skladb z duhovno in posvetno vsebino, s članki in dopisi pa je redno sodeloval v reviji Cerkveni glasbenik. Na novomeški gimnaziji je poučeval tudi verouk in med svojimi učenci vzgojil prenovitelja hrvaške cerkvene pesmi Janka Barleta, poučeval pa je tudi pesnika Franca Neubauerja in glasbeno zelo nadarjenega Emila Hochreiterja, s katerim sta postala dobra prijatelja.

Leta 1890 je bil premeščen v Ljubljano, s tem se mu je odprla možnost kakovostnejšega glasbenega udejstvovanja in glasbenega izpopolnjevanja. Ker je čutil po­trebo, da se poglobi v osnove glasbe, se je obrnil na petnajst let mlajšega Mateja Hubada s prošnjo, da bi ga poučeval v kompo­ziciji. Pod njegovim vodstvom je nato pet let zavzeto študiral. Tako je začel skladati na no­vi podlagi in na nov način, ceciljanska pravila je počasi opustil. "Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgo­vor, zakaj tako in ne drugače," je zapisal. Rezultat tega izpopolnjevanja je bila tudi Missa seraphica za mešani zbor in orkester. Čeprav ji nekateri očitajo, da ima v sebi premalo slovenskega duha, danes velja za eno najboljših slovenskih maš v uglasbeni obliki.

Oddaljevanje od ljudske tematike
"Sattnerjev odnos do cerkvene glasbe je v skladu z osnovnimi potezami, ki jih bratje sv. Fran­čiška skušajo posnemati od vzornika: ljudskost, neposrednost, preprostost. Sattner te lastnosti razodeva že v izbiri povsem razumljivih besedil," je zapisal skladatelj Jože Trošt. Ali to velja tudi za njegova posvetna dela? Do neke mere prav gotovo. Kljub velikemu daru za tekočo, spevno melodijo v njegovih delih skoraj ne najdemo pesmi na izvirno ljudsko besedilo oziroma harmonizacije ljudskega napeva. Oddaljevanje od ljudske tematike je bilo verjetno posledica goreče privrženosti ceciljanski prenovitveni ideji. Za večino svojih posvetnih pesmi je uporabil besedila Simona Gregorčiča, pri izbiri ga je vodila ljubezen do domovine in narave ter jasno oblikovana pesniška oblika.

Simon Gregorčič je bil pesnik, ki je bil skladatelju Hugolinu Sattnerju tudi sicer posebej ljub; na njegova besedila je ustvaril večino svojih večjih, vokalno-instrumentalnih del, ki jih je začel ustvarjati po prihodu v Ljubljano. Za orgle, kljub mojstrskemu obvladovanju instrumenta in dolgoletni orgelski praksi, ni napisal skoraj nič; v radijskem arhivu obstaja posnetek ene same njegove orgelske skladbe, to je Fuga. V enakem obdobju, kot je nastala omenjena orgelska skladba, je na odru Unionske dvorane zaživela tudi njegova prva kantata, imenovana Jeftejeva prisega. Doživela je navdušen sprejem. Kritik časopisa Leibacher Zeitung je zapisal, da je to najboljša stvaritev slovenske glasbene literature. "Sattner je čuteč, pošten skladatelj, ki je dal nekoliko dolgosapni (Gregorčičevi) pesmi vrsto glasbenih domislekov, prelivajočih se zvočnih učinkov, ki delujejo bleščeče", je menil. "Toda niso merjeni na zunanji efekt, marveč so prepojeni s pravim občutjem, strastnim doživetjem, duševnimi kontrasti. Gibljejo se med divjim bojem in nežno lirično molitvijo, med triumfalno himno in pretresljivo smrtno pesmijo. Sattner pozna orkester, zna mojstriti violine, moške in ženske glasove, zapreda tone v fugirna mesta, da vmes vplete a cappella stavek ali adagiu podobne sole … Ob tem prilagaja tempo naravi besedila, tako da je velika balada vseskozi zanimiva."

Sam skladatelj je o sebi le ponižno pripisal: "Ne znam in ne maram skladati, kakor moderni; moj narod bi me ne razumel. Tako so me pa razumeli, kakor ste se sami prepričali. Če me kje drugje cenijo, ali ne, to ni moja stvar. Morda pride čas, da se bo smisel za moderno glasbo bolj razvil; takrat bodo že možje vstali, ki bodo temu okusu ustregli, jaz pa sem otrok moje dobe …"

Uspeh kantate Jeftejeva prisega je Sattnerja spodbudil k ustvarjanju novega, večjega dela. Dr. Aleš Ušeničnik mu je zbral gradivo iz Sve­tega pisma in bogoslužnega branja za praznik Marijinega vnebovzet­ja, dr. Mihael Opeka ga je prelil v pesniško obliko. V septembru leta 1910 je Sattner začel skladati in v aprilu leta 1911 dokončal prvi slovenski oratorij Assumptio.

Simfonične kantate sredi vihre prve svetovne vojne
Sledila so še druga vokalno-instrumentalna dela. Leta 1914 je ustvaril simfonično kantato Oljki, leta 1916, sredi vihre prve svetovne vojne, simfonično kantato Soči, leta 1921 kantato V pepelnični noči, v letih od 1922 do 1925 je komponiral opero, imenovano Tajda ali Komposteljski romarji, tri leta pred svojo smrtjo (leta 1931) se je z delom V kripti sv. Cecilije poklonil še zavetnici glasbe in glasbenikov. Na veliko noč se deloma navezuje simfonična kantata Oljki. To je hvalospev drevesu in plodovom, s katerim je človek povezan od rojstva do smrti – še takrat se mrtvega pokropi z oljčno vejico. Tá pa ima poseben, vzvišen pomen že v Bibliji: v zgodbi o vesoljnem potopu in Mojzesovi barki predstavlja simbol miru in sprave med Bogom in ljudmi.

Za oratorij Assumptio, ki ga je napisal pred kantatama Oljki in Soči, ni prejel najboljših kritik in nekatere so ga močno prizadele. Očitale so mu predvsem latinski naslov, pa tudi nekatere kompozicijske pomanjkljivosti. Po dolgem razmisleku se je Sattner odločil, da delo temeljito predela. Nova različica pa se na koncertnem odru ni dobro obnesla in kljub začetnim pohvalam se danes pogosteje izvaja izvirna kompozicija.

Slovenci smo s tem dobili prvi oratorij; v zadnji, tretji del oratorija je skladatelj pomenljivo vnesel alelujo, delo v čast Mariji pa sklenil z besedo Amen. Svoj amen je Sattner izrekel 20. aprila 1943; umrl je po prehladu in pljučnici, ki ju je staknil na pevskem koru.

Ustvarjal je glasbo, zavezano resnici, dobroti in lepoti, bi lahko dodali ob koncu; tako je povedal tudi sam, to je bil cilj njegovega ustvarjanja.