Leta 1981 rojeni Vieux Farka Touré, v nekaterih zahodnjaških miselnih sistemih zapisan kot "saharski Hendrix", je seveda sin Alija Farke Touréja (1939—2006), čigar ime ima pomembno mesto v svetovni zgodovini glasbe, saj gre za enega najbolj prepoznavnih in čislanih afriških glasbenikov vseh časov.

V Alijevem ustvarjanju sta se pečala tradicionalna malijska glasba in blues, v Vieuxovi glasbi pa se srečata preteklost in prihodnost — oziroma z njegovimi lastnimi besedami: "Mislim, da je vsa moja glasba manifestacija preteklosti in prihodnosti ter na ta način tudi sedanjosti. Moj slog zelo močno temelji na naši tradicionalni glasbi, vendar vedno vsemu dodam svoj okus."

Pred desetimi leti je izšel njegov dolgometražni prvenec, naslovljen preprosto Vieux Farka Touré, z leti je sledilo več izdaj – tako samostojnih kot v sodelovanju z drugimi glasbeniki –, letos pa je z njegovega naslova prišel album Samba. S koncertom na Bledu (4. avgusta) se Vieux Farka Touré poleg tuareške zasedbe Tinariwen in Salifa Keite uvršča tudi med zastavonoše malijske glasbe z letošnjimi koncerti pri nas. Slovenija do Malija ali nasprotno?

Kako bi na kratko opisali glasbeno in hkrati širšo kulturno sceno današnje Afrike ter tudi raznolikost dogajanja na tem tako velikem in prav tako raznolikem območju?
Odkrito povedano, menim, da ne bi bilo pošteno, če bi komentiral afriško glasbeno sceno na splošno. Lahko namenim nekaj besed malijski sceni, ne poznam pa zadosti dobro glasbenih okoliščin v drugih državah, da bi jih lahko komentiral. Sicer pa lahko poudarim, da so mladi v Maliju zelo zaljubljeni v rapersko glasbo, v elektronsko glasbo in v vse sodobne smernice s celotnega sveta, s katerimi prihajajo v stik – zlasti v tiste iz ZDA in Evrope. To se mi zdi povsem normalno, gre za isto situacijo, kot jo zaznavam po vsem svetu. V Maliju smo danes veliko bolj povezani s preostalim svetom kot med mojim odraščanjem. Tako stvari od zunaj bistveno hitreje pridejo do nas – hkrati pa zaznavam, da je odziv mladih v Maliju tako rekoč takojšen.

Kako stanje na geopolitičnem področju vpliva na vaše delo in zakaj so ta vprašanja pomembna za vaše muziciranje?
Na zadnjih treh albumih sem se posvečal razglabljanju o politiki in tudi o popolnoma splošnih družbenih vprašanjih. Zadnji samostojni album, ki je izšel pred albumom Samba, in je naslovljen Mon Pays, je bil v celoti odgovor na padec severnega dela Malija v roke teroristov. Šlo je za političen album, vendar sem z njim sporočal, da naj bomo preprosto biti ponosni na svojo identiteto, naj ne pozabimo na svojo zgodovino in naj se bojujemo proti zatiranju. Geopolitične razmere vplivajo na vsakogar, pa naj jih razumemo ali ne. Zame je pomembno povedati ljudem, kaj se po mojem mnenju dogaja. V Maliju niso vsi pismeni, tudi za vse preostale ni niti dandanes nujno, da so jim dostopne novice iz časopisov ali s spleta, zato moramo glasbeniki posredovati ljudem te novice. Glasbeniki smo za prebivalce Malija kdaj tudi novinarji.

Kako se počutite, ko vas označujejo za "saharskega Hendrixa"? In če si privoščimo malo špekuliranja: kakšno glasbo bi po vašem mnenju Jimi Hendrix ustvarjal danes, če bi bil še živ?
Seveda mi je v veliko čast, da me primerjamo z največjim kitaristom v vsej zgodovini. Vendar se sam seveda ne primerjam z njim. Zame je Jimi Jimi, imel je svoj slog – in jaz sem Vieux in tudi jaz imam svoj slog. Nekaterih stvari, ki jih je počel, jaz nisem sposoben, vendar obstajajo tudi stvari, ki jih počnem jaz in jih on ne bi bil sposoben. To je rezultat naših življenjskih ozadij, naše kulture in glasbe, ki smo jo podedovali od generacij pred nami. Menim, da če bi bil Jimi še živ, bi se ustvarjalno posvečal hiphopu in elektronski glasbi. Bil je zelo napreden za svoj čas in je vselej premikal meje v glasbi. Zato mislim, da bi to še naprej počel, če bi bil danes še živ … naj mu bo zemlja lahka.

Glasbeno pot ste pravzaprav začeli kot tolkalec in pozneje presedlali na kitaro. Zakaj ta sprememba in katere so lastnosti, ki delajo vsako od teh dveh izbir privlačno?
Še vedno imam zelo rad tolkala oziroma natančneje: še vedno imam zelo rad kalabaš (poimenovan po splošnem izrazu za buče, iz katerih je narejen, op. n.), vendar sem se – ko mi je bilo okoli dvajset let – odločil za prehod na kitaro, ker me je zelo privlačila. Sprva samo zaradi očeta nisem želel igrati kitare in zaradi bojazni, kaj bodo govorili ljudje, če bom začel – tako kot on – igrati kitaro. Mislil sem, da me bodo vsi sodili in govorili, da nisem Ali. Zato sem se želel lotiti stvari po svoje. Vendar je sčasoma "klic kitare" postal premočan, in sem se odločil, da se bom sam naučil igranja nanjo – poslušajoč očetove albume in tudi s preučevanjem druge glasbe s severa Malija. Kljub temu pa je bilo pri tem znanje, ki sem ga pridobil med učenjem kalabaša in bobnov, zelo koristno zame kot kitarista. Moj slog igranja kitare je zelo ritmičen in je lahko s tega vidika precej zapleten, tako da je bilo moje tolkalsko ozadje zelo pomembno pri izoblikovanju mojega sloga igranja kitare.

Vaš rod prihaja iz plemena vojščakov in vaš oče je v mladosti dejansko moral pridobiti odobritev plemenskega starešine, da je lahko "zašel s poti" in postal glasbenik. Vendar vaša zgodba ni bistveno drugačna …
Družinska linija Touréjevih je vojaška, smo ponosni vojaki. Moj oče je tisti, ki je prelomil s to tradicijo, da se je lahko predal glasbi in tudi kmetovanju. To je tudi razlog, zakaj je prvotno hotel, da bi tudi jaz postal vojak, in ne glasbenik. Šele ob koncu življenja mi je dal svoj blagoslov, da sledim njegovim stopinjam kot glasbenik, sicer bi v nasprotnem primeru seveda želel, da nadaljujem družinsko dediščino vojaka.

Kako je bilo odraščati kot sin velikega Alija Farke Touréja?
Torej, seveda sem imel neverjetno srečo, da sem Alijev sin. Ni bil le najbolj nadarjen, temveč tudi najbolj moder in prijazen človek, kar sem jih spoznal v življenju. Zelo veliko me je naučil; toliko lekcij o glasbi in o življenju na splošno. Seveda pa je tudi velik pritisk, da sem njegov sin, vendar mi je s časom to postalo nekaj normalnega. Na tej točki moje kariere ne občutim več tolikšnega pritiska, kot sem ga v prvih nekaj letih, ko sem se začel odpravljati na turneje po vsem svetu.

Pred šestimi leti ste izdali svoj tretji album, naslovljen The Secret (slov. skrivnost), ki vas je nedvomno zasidral med kitarske virtuoze današnjega časa. Na njem je v "delno naslovni pesmi" The Secret of The Blues mogoče slišati tudi zadnje posnetke vašega očeta, ki je bil ob izidu plošče že pokojen. Kakšna je "skrivnost" za tem albumom in njegovim naslovom?
Ali je to pesem naslovil The Secret of The Blues. Če sem iskren, ne vem, zakaj. In prav to je razlog, da sem album naslovil The Secret. In res je, gre za zadnji Alijev posnetek. Tako je torej to skrivnost odnesel s sabo, čemur sem se želel pokloniti z naslovom albuma.

Kaj vas je spodbudilo, da ste zagnali svoj človekoljubni projekt AMAHREC SAHEL, namenjen rekonstrukciji družbe in kulture, ki je osredotočen na sahelsko regijo, se pravi na prehodno območje med saharsko puščavo na severu in savanskimi ozemlji na jugu?
Tisti prebivalci Afrike, ki smo zadosti srečni, da kdaj obiščemo tudi preostali svet, razumemo položaj doma na drugačen način. Blagoslovljeni smo z redko priložnostjo in vsekakor je pomembno, da to priložnost izkoristimo za dobro skupnosti. Če je nekaj v moji moči, potem je to moja odgovornost. In to je motivacija za vse človekoljubne dejavnosti tega projekta.

Za konec namenimo nekaj besed vašemu zadnjemu albumu Samba, ki je izšel letos in ste ga posneli v živo. Kakšna ideja stoji za njim? In tudi – še posebej glede na to, da je posnet v živo – do katere mere ga boste vključili v svoj repertoar na Bledu?
Samba moj najnovejši album, posnet v živo pred občinstvom. Vendar ne gre za v živo posnet album v smislu koncertne plošče. Pravzaprav smo povabili ljudi, da prisostvujejo snemanju v studiu. To pomeni, da smo vsi glasbeniki igrali hkrati, tako da je bilo snemanje spontano, ni pa šlo za nastop v živo. Moj menedžer si je že več let želel to uresničiti, saj je vedno govoril, da moramo na studijskem albumu poskušati ujeti duha nastopanja v živo. Bil je res poseben dogodek; klepetali in nato še jedli smo skupaj s povabljenimi, nato pa smo še posneli album pred njimi. Mislim, da je bila to edinstvena izkušnja za vse, vključno z mano. Sicer pa bom odigral velik delež pesmi s Sambe za dobre ljudi iz Slovenije.

Pina Gabrijan