Zase namreč pravita, da bi še najraje nastopala pred največ petnajstglavim občinstvom, da se s pričakovanji poslušalcev ne gre ubadati in da jima je še najbolj pri srcu zvok tišine - tiste z malo začetnico.

Boris Benko in Primož Hladnik – "Mi smo Silence", kot se po navadi predstavita na odru - sta si v petnajstih letih ustvarjanja izborila zanimiv položaj: nikakor nista "slavna" v konvencionalnem pomenu besede - prodajalka v trgovini ju najbrž ne prepozna -, obenem pa imata zavidljivo zvesto četico privržencev, ki ne zamudijo nobenega izmed njunih (sicer redko posejanih) koncertov.

"Nizkega profila" ne moremo enačiti z nedejavnostjo: samo v zadnjih dveh letih sta Silence med drugim izdala antologijski dvojni plošček Key, napisala glasbo za zadnje tri predstave Tomaža Pandurja (Tesla Electric Company, Barroco in Caligula) in navsezadnje igrala ključno vlogo pri nastajanju albuma Volk skupine Laibach. Na žalost je ena posledica te hiperaktivnosti tudi to, da novega "samo Silence" ploščka trenutno ni na obzorju. "[Zaradi pisanja glasbe za gledališče, op. n.] se ne moreva posvetiti lastni glasbi in delati za svoj 'gušt'. Glede na to, da sva na svojem zadnjem albumu delala dve leti, bi to pomenilo, da bi morala zdaj zaradi časovnih omejitev "smanjit doživljaj". Zato se albuma v tem trenutku raje ne lotevava in čakava malo večje časovno okno priložnosti." Trenutno ustvarjata glasbeno podlago za novi film Damjana Kozoleta Slovenka.

V zadnjih osmih letih sta Silence z Matjažem Pograjcem in njegovo plesno skupino Betontanc sodelovala že pri enajstih postavitvah. Prilagajanje svojega dela potrebam in značaju posamezne predstave ju ne omejuje – nasprotno. "Pri teatru je to, da imaš že v izhodišču režiserjevo vizijo, tekst, ki te determinira, v veliko pomoč. Ko delava svoje albume, poskušava biti sama svoja režiserja, si postaviti nekakšno konceptualno ogrodje."

Skrivnostni primer neobstoječega umetnika
Dober primer te naklonjenosti do "konceptualnih" albumov je njun zadnji neantologijski in "negledališki" plošček. Vain, A Tribute to a Ghost (2004) je bil (med drugim) tudi projekt "gradnje kulta osebnosti": predstavljen je bil kot edina zapuščina v skrivnostnih okoliščinah umrlega mladega umetnika Mateja Smolnika – Vaina. Ko se je izkazalo, da je vse skupaj "le" dobro premišljena potegavščina, s katero sta preverjala, kakšen (pozitiven) učinek ima smrt na recepcijo ustvarjalčevega dela, je bil marsikdo ogorčen nad njuno "etično sporno manipulacijo" z našimi čustvi. Pri tem je skrb vzbujajoče, kolikokrat je bil konstrukt tragično umrlega Vaina ponovljen, ne da bi kdo ozadje zgodbe sploh preveril. "Sva velika fana Joeya Skaggsa. Zelo rada imava dober konceptualen projekt, kjer ni popolnoma jasno, kaj je resnica in kaj fikcija. Rada imava mockumentaryje, Blair Witch Project in podobno – Vain je izhajal iz najinih ( filozofskih in drugi) ljubezni, ki sva jih združila v celoto. Projekt je izpostavil dejstvo, da mediji velikokrat zgodbo "kupijo", ne da bi preverili njeno ozadje. Pri "civilistih" še nekako razumem, da jemljejo "zdravo za gotovo" vse, kar jim servirajo mediji, pri medijih pa se mi zdi to problematično. Problem, ki sva ga postavila v umetniški kontekst, je predvsem akuten v politiki, kjer se ne zavedamo dovolj, da vse, kar vidimo na televiziji, ni absolutno."

Se jima ne zdi, da album kot "celostna umetnina" v dobi iTunesov, ko glasbo dojemamo po enotah pesmi in ne več zaokroženih albumov, postaja nekakšen anahronizem? "Po eni strani se strinjam, po drugi pa mislim, da bodo ravno take konceptualne, zelo drage "multimedijske" izdaje, ki obsegajo vse od artworka do tekstualne vsebine, prišle spet v ospredje. Pravi "fani" bodo raje kupili tak izdelek kot pa neki cd v majhni plastični škatlici z enim listkom." V skladu s to "politiko" sta tudi glasbo, ki sta jo navdahnili Pandurjevi predstavi Barroco in Caligula, septembra izdala med platnicami trdo vezane knjižice Passion of The Cold, ki obstaja le v petsto (podpisanih) izvodih.

Na odru nista zaradi občinstva
Mimogrede, fiktivnemu Vainu sta Silence med drugim pripisala citat "The trouble with music is that it often deals with listeners" (Težava z glasbo je v tem, da ima pogosto opraviti s poslušalci). So koncerti zanju torej "nujno zlo", ki pač sodi k poslu? "Silence ni zabavljaški bend. Na odru sva, ker se rada ukvarjava z glasbo, in v prvi vrsti igrava sama zase," je iskren Hladnik. "Na neki način je to zelo shizofrena situacija: če ustvarjaš glasbo, po eni strani delaš za nekoga, po drugi strani pa – vsaj v najinem primeru – tudi če tega nekoga ne bi bilo".

Prav táko osvežujočo distanco gojita do (samo)promocije. "Midva v življenju nimava absolutno nobenega načrta - to je ena od najinih velikih težav - in tudi na promocijo ne dava prav veliko. Skušava delati, kar naju zanima; skozi ta proces praviloma naletiš na ljudi, ki razmišljajo podobno kot ti. Tako sva se znašla v teatru in zdaj še pri filmski glasbi – to sta medija, ki naju že od samega začetka zanimata. Poslušalci očitno instinktivno reagirajo na najino glasbo, kar nama je zelo všeč . A že zaradi najinega duševnega zdravja je bolje, če o njihovih pričakovanjih ne razmišljava."

Pustita, da svet pride do njiju
Po vsem tem najbrž ni presenečenje, da strategij za temeljitejši preboj v tujino ne snujeta. "Internet danes tako ali tako vsakomur omogoča predstaviti svoje delo širokim množicam. Prek raznih Facebookov, Myspaceov in podobnih mrež se hitro razve zate. Če vztrajaš in delaš to, kar misliš, da je prav, neki rezultati bodo. Če boš postal Beyoncé, je pa druga stvar … " Če bi človek sodil po forumu na njuni spletni strani, kjer ne manjka izlivov naklonjenosti iz ZDA, Poljske, Nemčije in drugod, bi jima moral dati prav.

Idealen koncert - petnajst ljudi in nobenega ozvočenja
Čeprav jima koncerti v "elektronski" izvedbi niso tuji (K4, festival Meet Me), trenutno dajeta prednost akustičnim nastopom. "Jaz imam rahlo odklonilen odnos do ozvočenja," pravi Benko. "Zdi se mi, da se med prenosom po kablu ali pa morda v zvočniku del zvoka izgubi. Če bi bilo mogoče nastopati brez ozvočenja, bi bili koncerti optimalni." "Jaz bi si recimo želel koncerte za petnajst ali dvajset ljudi," se strinja Hladnik.

Si pa glede koncertnih prizorišč ne zapirata nobenih vrat, oziroma, "za denar se da vse zmenit," kot v smehu pove Hladnik. "No, to ravno ne, ampak po pravici povedano bi šel igrat k Putinu, če bi me povabil. Za politike načeloma nikoli ne bi nikoli nastopal, ampak če pa že, bi šel prav h kakemu ruskemu mafiozu. Mafija bi se mi zdela zanimiva kot filmska izkušnja." V bistvu me je zanimalo, ali bi nastopila na kakšnem bolj "ljudskem" festivalu. "Mislim, da je v interesu veselice, da ne vabijo naju."

Najdragocenejši je zvok tišine
Na "zlajnani" vprašanji, kateri izvajalci in koncerti ju v zadnjem času navdihujejo, Benko prostodušno prizna, da koncertov pravzaprav ne mara. "Glasni so ... Vedno mi je šlo na živce, da se kdo poleg mene dere in name otresa pepel. V tem pogledu sem malo snoba – raje imam klasične koncerte, kjer so ljudje tiho in poslušajo." Tudi sicer trenutno zaradi obilice dela v prostem času najraje poslušata – tišino. "Tišina na delovnem mestu in potem tišina doma – z manjšo začetnico. Glava postane utrujena od preveč glasbe. Verjetno nisem prvi, ki je to ugotovil, a glede na to, kako se svet razvija, mislim, da bo tišina v prihodnosti vedno večja dragocenost ... Mogoče sva pa seveda samo stara."

Ana Jurc