In res je! Kajti ni le instrumentalist, ampak tudi skladatelj za gledališče, film in televizijo. Njegovo delo preteklih dvajsetih let lahko zasledimo na približno 120 nosilcih zvoka in zajema vse, od etna do resne glasbe. Je mojster pihal, kot so klarinet, kositrne piščali in okarine, igra na pojočo žago, bodhran in theremin ter kopico drugih nenavadnih inštrumentov in zvočil, ki jih le redko zasledimo na domačih koncertnih odrih. Gombač ni le solist, ampak tudi glasbenik, ki je sodeloval z mnogimi skupinami: Terrafolk, Bast, Katalena ... Tokrat sodeluje z Big Bandom RTV Slovenija.

Zakaj pravzaprav gre?
Lani me je dirigent in skladatelj Lojze Kranjčan povabil, da bi nastopil z njimi v v okviru koncertnega cikla za glasbene sladokusce BigBand@SiTi, ki ga v sezoni 2015/2016 pripravljata Big Band RTV Slovenija in SiTi Teater. Bil sem vesel in navdušen, že kar vznemirjen in vabilu sem se odzval. Začel sem razmišljati, kaj in kako to narediti. Ni mi bilo do tega, da gremo „na prvo žogo", se pravi, da izbrskamo iz mojega železnega repertoarja tisto najzanimivejše, in to aranžiramo. Želel sem si nekaj novega. Nekaj avtorskega. Jaz zelo rad žvižgam in res mi ni do tega, da bi spet in vedno znova žvižgal Bachove arije, ali pa denimo kakšno Ave Marijo. Želel sem si skladb z novimi žvižgi, da bi v te nove skladbe vključili zanimiva pihala, zvočila, nove instrumente. In tako sva se z Lojzetom dobila pri meni, kjer sva si ogledala ves moj nabor zvokov, zvočil, instrumentov, in na podlagi tega je potem začel skladati glasbo. Torej, ob novih skladbah bomo igrali še dve Lojzetovi, ki sta bili že prej napisani, nekaj priredb iz mojih gledaliških predstav, od katerih je eno od njih pripravil Aleš Avbelj.

Vsekakor gre za izziv. In za odgovornost hkrati. Ja, kako se ti ob vseh tisočih in tisočih nastopih, množici gledaliških predstav in avtorskih skladb še uspe navdušiti za nekaj res novega, izvirnega?
Zelo velik izziv, še posebej zato, ker z Big Bendom nikoli nisem igral džeza. Niti ga nisem kaj prida študiral, me je pa vedno privlačil. Pri džezu, gre za kompleksno stvar. Sam se tako in tako v vseh skupinah poigravam z improvizacijo, ki je džezovska in nedžezovska, ki je naravna, ki je atonalna ... Džez ima svoje zakonitosti. Mi sicer ne bomo imeli klasičnega džezovskega repertoarja, ampak bomo šli v neko mojo varianto, se pravi v neko zvočnost, ki se neprestano spreminja. Menjaval bom instrumente, zaradi česar se zvok ne bo spreminjal zgolj iz skladbe v skladbo, ampak tudi v samo skladbo. To je še posebej zanimivo in mi predstavlja res velik izziv. Pomembno je, da je ves program avtorski in da se z orkestrom poigravamo.

Praviš, da boš menjaval instrumente. Katere?
Poleg klarineta bom igral še altovski klarinet, pa sopranski saksofon, fujaro oziroma staro slovaško pastirsko piščal, irske piščali, ki me pravzaprav spremljajo že dvajset let, alikvotno... Bomo videli, morda nas še kaj pritegne.

Sodelovanje z velikim orkestrom so lahko tudi neke vrste mokre sanje vsakega solista?
Seveda. Sodelovanje z orkestrom je želja vsakega solista. Sploh če ima za sabo en tak korpus odličnih glasbenikov. To je navdušujoče.

Ampak z orkestri si ti že sodeloval. In to na polno!
Bil sem honorarni sodelavec orkestra Slovenske vojske. Predtem pa sem kot najstnik igral pri Papirniškem pihalnem orkestru Vevče. Pomagal sem bežigrajski godbi, pa kočevski, igral sem z orkestrom iz Straže pri Novem mestu, z orkestrom iz Zgornjih Gorij nad Bledom, s katerim smo šli na Irsko...

Menda ni veliko manjkalo, pa bi se zaposlil kot glasbenik v orkestru?
Res je. Gre za orkester Slovenske vojske. Nanj imam res lepe spomine. Ja, želel sem se zaposliti, postati njihov stalni član, ampak to je bilo obdobje, ko sem bil polno zaposlen z muziciranjem in ustvarjanjem pri Terrafolku. In oboje ni šlo skupaj. Takrat sem se odločil, da izberem svobodo.

Svoboda, prepih ... Te je strah te svobode?
Strah je predvsem v tem, da terja neizmerno količino energije. Tako kot ideje, tako je pomembno, da človek vse to zdrži tudi fizično. In to je težko. Včasih se sprašujem; boš še sposoben ljudem dajati nekaj lepega? Zato moraš ostati zdrav, se sproti učiti, nenehno reševati probleme, izzive.

Te je strah izgube dela? Si morda zato tako zelo zaposlen? Tudi v gledališču, pri predstavah?
Vseskozi se učim. Zadnjih deset let res veliko delam v gledališčih in pri tem sem se ogromno naučil. Spoznal sem pomembnost dramaturgije, recimo. Da je ta pomembna ne samo za ustvarjanje gledališke predstave, ampak tudi glasbe v gledališču ... Besedilo ni samo besedilo, pa tudi glasba ni samo glasba. Eno in isto besedilo je nemogoče interpretirati desetkrat na isti način. Kot je tudi glasbo nemogoče igrati desetkrat na isti način. Sploh v glasbi je fino, če nekako veš, zakaj nekaj sploh delaš. Zakaj ustvarjaš!

Kot je pomembna že sama izbira instrumenta?
Absolutno!

In kako si ti pristal pri klarinetistih?
Preprosto! Ker ni bilo profesorja za trobento, sem pač vzel klarinet. Ampak želel sem si pa igrati trobento. Ne vem, zakaj! Kakor Benny Goodman, ki je imel veliko bratov. Največji in najstarejši je dobil tubo, on, ki je bil najmanjši, pa klarinet.

V glasbeno šolo si se vpisal razmeroma pozno ...
Ja, precej pozno! Pri enajstih letih!

Te ni zanimalo? Vem, da si osem let pel pri Otroškem pevskem zboru RTV ...
Ne, ne ... Zanimalo me je. Seveda me je. Ampak, ne prihajam iz glasbene družine, da bi že od majhnega poslušal očeta in mamo, kako vadita. Sta pa strašna ljubitelja glasbe in glasbo smo pri nas doma veliko poslušali. Nikoli ne bom pozabil podobe očeta, ko je dal vinilno ploščo na gramofon. Bil sem še majhen. Šlo je za CCR (Creedence Clearwater Revival). To so podobe, ki se ti vtisnejo nekam zadaj v spomin, in to je neverjetno. Ko sem bil star enajst let, so me starši vprašali, ali bi kaj igral, in sem rekel, ja bi, in da bi rad igral trobento.

In tako si postal glasbenik?
Potem sem hodil na srednjo glasbeno šolo. Zelo malo je manjkalo, pa bi se prepisal na gimnazijo. Imel sem namreč zelo veliko luknjo v znanju, toliko teoretskega in praktičnega neznanja, da je bilo težko vse to nadoknaditi. Skoraj sem že obupal. Če bi takrat vrgel puško v koruzo, danes ne bi bil glasbenik.

In kako si zapolnil to luknjo?
Ja, vsako jutro sem bil že ob sedmih v šoli in vadil, vadil ...

Bližnjice skratka ne obstajajo!
Ne, res jih ni! Ne moreš samo odpreti ust in peti. To ne gre! Glas je najbolj kompleksen instrument. In marsikdo misli, da petja pač ni treba vaditi! O, pa še kako ga je treba!

Vaja in železna disciplina. Kot velja tudi v športu ...
To so vedeli že stari Grki. Da se je treba ukvarjati s športom in umetnostjo. Z glasbo. Da je treba delati tako za telo kot za dušo. Glasba je najbolj abstraktna od vseh umetnosti. Iz etra prileti nekaj neotipljivega. Razen za ušesa, ki to spremljajo, ki to valovanje popeljejo do možganov. Glasbe ne moreš prijeti. Zdaj tudi bolje razumem fiziko, kjer ima vsaka stvar svoj zven, svojo frekvenco. Vsi kozarci, ki jih imava tukaj na mizi, skodelice, pepelnik, vse to ima svojo frekvenco, vse to valovi. In ko ti enkrat klikne, da lahko z minimalnimi sredstvi, tudi brez instrumentov, stvari, ki so vsakdanje, ki jih vsak dan uporabljamo, v kuhinji recimo, spremeniš v instrument, potem razumeš, se zavedaš malo bolj tega sveta okrog sebe. Glasba se namreč igra z ušesi! Zato pa je potrebna senzibilnost, občutljivost, občutek za sočloveka ... Najpomembnejša pa je tišina. Brez nje ni glasbe.

Kaj pa ti sam najrajši poslušaš? V avtu? Doma?
Poleg radia, ki ga največ poslušam v avtu, ker me pač zanimajo informacije iz sveta, v katerem živim, poslušam zelo različno glasbo. Franka Zappo, Amy Winehouse, Arveja Henriksena ... Doma imam še ogromno tega, kar je treba preposlušati. Najti čas za to, je tudi svojevrstna umetnost. Za poslušanje glasbe se je treba umiriti. Zato me čaka še veliko dela. Če sem pa čisto iskren, potem ti lahko povem, da ob vseh teh koncertih, predstavah, družinskih obveznostih, še najrajši poslušam tišino.

Tadej Čater