Oglas
To sta bila igralka Emmanuelle Cordoliani in čembalist Raphaël Collignon, ki sta ob sklepu gostovanja festivala stare glasbe Seviqc Brežice v Ljubljani v gradu Fužine nastopila s programom Grandes amours à la française (Velike ljubezni po francosko). Par je z dramskim programom, ki je obsegal baročno poezijo Theophila de Viauja (1590-1626) ter odlomke iz enega temeljnih klasicističnih dramskih del, Fedre Jeana Racina (1639-1699) in iz večno aktualnega ljubezenskega romana Nevarna razmerja Pierra Choderosa de Laclosa (1741-1803), pokazal, kako malo je treba za izjemen glasbeno-dramski večer.
Collignon ob čembalu in Cordolianijeva pred golimi stenami renesančnega gradu Fužine sta nam – naj se sliši še tako protislovno – izjemno umirjeno, a hkrati tudi strastno razložila, zakaj Francozi veljajo za mojstre ljubezni. Za narod, katerega člane ljubezen vedno znova 'vpreže', omami, pripelje na rob norosti …, vendar pa jih nikoli ne zasužnji. Ker ljubezen, naj bo še tako tragična, je pri Francozih sveta, in zato jo sprejmejo, naj pride v kakršni že koli obliki, in jo gostijo tudi takrat, ko jim grozi z uničenjem. Emmanuelle Cordoliani, ki jo sicer vedno znova pritegnejo nenavadni projekti, v katerih se povezujeta glasba in dramatika, je tako sanjala naivne in (za zdaj še) sladke sanje naivnega dekleta, v besedah zaljubljenca, ki po romanci še ni povsem okreval, je bila hladna in nesočutna nekdanja ljubica, kot Fedra je bila norica, ki so ji razum ukradle omejevalne družbene konvencije in astronomska konstelacija 'božanskih nebesnih teles', kot eden najznamenitejših likov ljubezenske literature sploh, kot markiza de Merteuil, pa je bila na videz hladna in kruta preračunljivka, ki v svojih spletkah uporablja ljubezen, za katero meni, da jo popolnoma obvlada, na koncu pa jo ravno ta ljubezen, ki je (naj bi bila) vendar le orodje, pokoplje.
Krutost v politiki in strast v spalnici gresta skupaj
Morda največji dosežek nastopa Emmanuelle Cordoliani in Raphaëla Collignona je bilo to, da si je bilo skromnosti scene – zgodovinski označevalci so bili le čembalo in Emmanuellina oblačila – navkljub in kljub komornosti celotnega nastopa mogoče predstavljati, ja, se celo vživeti, v norijo radoživega odra Ludvika XIV. Bilo je mogoče razumeti, da je sožitje avtokracije najhujše vrste ter razcveta umetnosti možno; pravzaprav celo medsebojno pogojeno, kajti resnica je, da so najbolj intenzivnih ljubezenskih čustev, najbolj intenzivne strasti pogosto zmožni tisti, ki obvladujejo tudi protipol, to je pol nizkotnih in strašnih strasti, kot so maščevalnost, ljubosumje, sovraštvo, porojeno iz osebnih zamer in ranjenega ponosa ter stremljenja po ugledu in časti. Vojna, politično zatiranje in romance so tako del enega in istega miljeja in morda ni literarnega dela, ki bi to bolje prikazalo kot Nevarna razmerja. Ravno zato se zdi odločitev Cordolianijeve in Collignona, da celoten drugi del nastopa namenita le odlomkom iz tega romana, pravilna.
Niz francoskega baroka v glasbi
Za spremljavo dramskega nastopa Emmanuelle Cordoliani je Collignon, ki se med študijem ni specializiral le za komorno glasbo, ampak je med drugim diplomiral tudi iz džeza in improvizirane glasbe, izbral niz kompozicij najbolj vidnih francoskih baročnih skladateljev. Najznamenitejši med njimi je morda François Couperin, ki si je s svojim odličnim delom v dinastiji glasbenikov Couperin prislužil tudi naziv Couperin le Grand (Couperin Veliki), doletela pa ga je tudi čast biti kraljevi organist na dvoru zgoraj omenjenega Sončnega kralja Ludvika XIV. Večer je ponudil tri Couperinove skladbe, ki so jim bila na repertoarju dodana še dela Jacquesa Championa de Chambonnieresa, Jean-Baptista Forqueraya in Jean-Philippa Rameauja.
V ljubezni je tudi poraz lahko skladek
Zadnji ljubljanski večer festivala stare glasbe Seviqc Brežice, ki med francoskim predsedovanjem Evropski uniji program zaznamuje s francoskim poudarkom, je bil poseben tudi zato, ker odstopa od klasičnih 'brežiških' večerov, saj glasbeni performans nadgradi z dramatiko. Posebej v primeru predstavljanja kulture baročne Francije, kjer so besede - njih preobilje in njih zavajanje - igrale tako veliko vlogo, se zdi ta odstop od norme dobra odločitev. Ob koncu naj le še navedem besede zloglasne markize de Merteuil, ki morda bolje kot številni debeli romani predstavijo 'francoski ljubezenski fatalizem', pripravljenost na popolno sprejemanje ljubezni, z vso njeno tragiko vred, in sicer v zavesti, da ljubezenski poraz ni klasični poraz, pač pa je vedno tudi kepilen; predvsem pa je boljši kot močvirje puščobe, v katerem se znajde vsak, ki se v strahu pred ranami brani predaje ljubezni.
„Kar zadeva mene, priznam, da je stvar, ki mi najbolj laska, ognjevit in dobro izpeljan napad, ki se razvija v pravilnem redu, čeprav z vso naglico; napad, ko se mi ni treba bati, da bom morala v mučni zadregi sama popravljati nerodnosti, ki bi se jih sicer morala oklepati kot rešilne bilke; napad, ki zna ohraniti videz nasilja celo stvarem, katere z veseljem dajem, in ki zna spretno laskati dvema najljubšima muhama vsake ženske: ponosu na častno obrambo in užitku poraza.“
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje