Potem ko je ustvaril songe za uvodne špice televizijskih serij in oddaj, kot so Naša mala klinika, Nova dvajseta in Moja soba, se je skupaj s producentom in kitaristom skupin Društvo mrtvih pesnikov, Adam in drugih Petrom Deklevo tokrat spoprijel še s filmom. "Filmske glasbe za Niko sem se lotil na način, da sam poskrbim za prepoznavne melodije, kot je recimo nosilni song, in povsod tam, kjer je bila potreba po tem. Za podlage pod scenami pa je poskrbel Peter Dekleva, ki ima dovolj producentskega znanja, predvsem pa izreden občutek za te male glasbene dodatke."

Hitmejker, ki je postal pisec glasbe za film in televizijo? Kaj se je zgodilo? Kaj se je pravzaprav moralo zgoditi?
Miha Guštin - Gušti: Heh, najprej hvala za ta laskavi naziv hitmejker. To mi ugaja … Nikdar si ne bi mislil, da bom kdaj začel dobivati ponudbe za avdiovizualna dela: serije, dokumentarce, filme … Vedno sem glasbo gledal zgolj in izključno skozi oči – naredimo komad, ki se bo rolal po radijskih postajah in potem po terenu poberem špile oziroma koncerte … In tako je delovalo. V bistvu še vedno gledam v prvi vrsti s tega zornega kota. Očitno pa se je v svetu avdiovizualnih del pojavila potreba po konkretnih in prepoznavnih melodijah s tekstom, refrenom. To po moje izhaja iz potrebe biti všečen, ugajati gledalcu ali ciljni skupini. V glavnem vse za dosego tako opevanega rejtinga … Prvo tako nalogo sem dobil za serijo Naša mala klinika, že leta nazaj in niti sanjalo se mi ni, da bo to šele začetek.
Morda pa prav zato! Ste morda kdaj pomislili, da vas tv in filmski ustvarjalci k sodelovanju vabijo prav zaradi vaše sposobnosti ustvarjanja glasbenih uspešnic?
Gušti: Ja, očitno so videli v meni nekoga, ki lahko s svojim talentom oplemeniti njihova dela, meni pa je bil izziv. Po drugi strani pa se niti jaz ne branim posla, živim namreč samo od glasbe.
Nika, film režiserja Slobodana Maksimovića, je vaše zadnje filmsko glasbeno delo. Prispevali ste song, uporabljene so tudi vaše stare uspešnice ...
Gušti: Delati glasbo za film je veliko kompleksnejša stvar kot pa za serije. Slobodana Maksimovića poznam že vrsto let, ko sva pred leti skupaj delala v TEATRU 55 kot scenska in lučna tehnika, tonska mojstra, kot deklici za vse. Slobodan je takrat ravno obiskoval AGRFT. Ko je dobil zeleno luč za film Nika, se je odločil, da bo uporabil ustvarjalce izključno iz njemu bližnje okolice, tiste, s katerimi ga druži še kaj več kot samo ustvarjanje. Filmske glasbe za Niko sem se lotil na način, da sam poskrbim za prepoznavne melodije, kot je recimo nosilni song in povsod tam, kjer je bila potreba po tem. Za podlage pod scenami pa je poskrbel kolega in dober prijatelj Peter Dekleva, ki ima dovolj producentskega znanja, predvsem pa izreden občutek za te male glasbene dodatke.
Glasba je v filmu zelo pomembna. Je njegov nepogrešljivi del, pa vendar se je tako rekoč ne sme slišati. Kako obračunati s samim sabo kot glasbenikom, da se vaše glasbe, ki je v prvi vrsti narejena za poslušanje, ne sme slišati?
Gušti: Saj ravno v tem je bistvo. S Petrom sva imela velike težave, ker sva glasbenika, ki se lotevava glasbe s hitoidne strani, kjer komad takoj in brezkompromisno opozori nase, pa naj gre za posnetek ali odrsko predvajanje. Pri filmu pa je glasba le v podporo sliki in ne sme preveč izstopati, ker potem uniči kader. Dostikrat se je zgodilo, ko smo podložili beat z basom, da je glasba povozila kader, kar se pa ne sme zgoditi. Glasba mora biti v filmu neopazna, ima pa po drugi strani močan vpliv na čustva gledalca, da ga potopi in posesa v film. In s tega zornega kota je bilo kar mučno, ko je Slobodan zavračal glasbo za določene scene.

Nemi film je spremljala klavirska glasba. In to v živo. Ste se kdaj spogledovali s tem izzivom? Kako bi se z njim spoprijeli?
Gušti: Uf ja, kakšno naključje, ravno pred nekaj dnevi je bil na televiziji nemi film in sem prav prisluhnil glasbi, kako čez celoten film neutrudno "žge" klavir, se na trenutke umiri, potem pa spet na juriš … Danes nam tehnologija omogoča, da si posnet film naložimo na računalnik in potem po posnetku delaš glasbo, snemaš, nasnemavaš, ponavljaš, režeš, brišeš … Za kader, ki traja 30 sekund, porabiš dva dni, pa še nisi prepričan o tem, kar si naredil. V tistih časih pa je v kinodvorani poleg filma nekdo v živo s klavirjem spremljal film. Fascinantno!
Filmska glasba je samostojna glasbena zvrst. Kako sami ločujete med vsemi temi zvrstmi?
Gušti: Pri filmu gre prav za posebno glasbeno zvrst in po svetu so zato posebne šole, univerze, kjer se učijo komponiranja glasbe samo za film. Če včasih pozorno prisluhnemo predvsem filmom iz preteklosti, so to kar razkošne orkestracije, kjer skladatelj napiše note za celoten orkester in potem v studiu to posnamejo. Sam sicer zaradi svoje narave glasbenega udejstvovanja ne spadam med to vrsto glasbenikov in ne poznam teh skladateljev. Mene osebno je pa vedno navduševal Ennio Morricone, ki je samo z glasbo tako pričaral divji zahod, da se mi še danes naježijo dlake.
Pa ne samo zvrst. Gre za samostojno glasbeno delo. Kakšen pa je postopek ustvarjanja filmske glasbe za nekoga, ki je predvsem ustvarjalec glasbe za oder, za bend?
Gušti: Predvsem si poskušaš na začetku ustvariti tri ali štiri melodije, ki bodo rdeča nit celotne glasbene podlage. Pri serijah je največkrat to ena glavna melodija, ki je v špici in jo potem prirejaš glede na pripoved. Pri filmu se je pa izkazalo, da je teh situacij mnogo več, da se skozi film prepletajo različna čustva, ki jih je treba glasbeno osmisliti, in da mora glasba oziroma podlaga biti bolj globinska, dostikrat niti nima toliko veze z melodijo, ampak z zvokom, šumom, ki daje napetost sceni v filmu. Za naju s Petrom Deklevo, ki prihajava iz vrst rockovskih glasbenikov, je bilo to precej novo spoznanje.
Zakaj za glasbo pravimo, da jo najpogosteje dojemamo kot govorico čustev?
Gušti: Nekoč sem slišal, da je največji motivator ljubezen, takoj za njo pa glasba. Glasba je absolutno napad na čustva in je izredno močan motivator. Kako bi sicer pripravil množico, da z rokami v zraku kričijo refren, če ne s komadom priljubljenega benda, ali pa ko padajo runde po klubih in kafičih, kjer gostilničar nalašč zvišuje glasnost glasbe, da bi je čim več prodal? Ne nazadnje so v vojnah uporabljali boben, da je dvigoval adrenalin. Glasba ima neverjeten vpliv na čustva, je pa posledično danes vse povezano s potrošnjo.

Vaše uspešnice prepevajo že vaši otroci. In če vas vprašam, kakšen je recept za ustvarjanje glasbenih uspešnic, boste, o tem sem prepričan, dejali, da takega recepta ni. Ampak vam ne verjamem?
Gušti: Hm, da bi rekel, da obstaja recept za uspešnico, ne morem.
Saj pravim, da vam ne verjamem! Zakaj ne verjamem? Zato, ker tisti, ki ne ustvarjajo hitov, ki še niso ustvarili uspešnice ali pa je morda niti ne znajo, pravijo, da ne ustvarjajo po recepturah. Preprosto, sem malce zmeden?
Gušti: Ne vem, morda gre za talent, ki ga odkriješ, ko ti uspe en komad, pa naslednji in še naslednji. To je bil recimo zame znak, da znam nekaj, česar drugi ne. Potem ta talent brusiš in raziskuješ. Vsak izmed nas, ki ima za sabo nekaj uspešnic ima svojo melodiko, prepoznavnost. Seveda pridem v situacijo, ko lahko obrtniško nekaj naredim, ker imam občutek, da bo to ljudem všeč in imam neke vrste formulo, ampak ljudi ne moreš voditi za nos, začutijo kdaj postaneš obrtniški. In če si pošten do glasbe in do sebe, potem tudi sam vedno strmiš k novim svežim stvarem. Tu potem pride velikokrat do frustrirajočih momentov, ker ljudje hočejo vedno boljše in vedno več. Sam sem pa kot avtor in ustvarjalec odvisen od navdiha. Navdih je pa varljiva stvar. Dejstvo pa je, vsaj če govorim zase, da ne moreš v istem žanru ponavljati stvari, ki si jih naredil in preživel. Enostavno si prazen v tej smeri in rabiš nov izziv.
Recimo, da sem zadovoljen z odgovorom. Glasba je univerzalni jezik. Pa vendar je vaš univerzum omejen na prostor med Fernetiči in Lendavo, na tukajšnji prostor, skratka. Zakaj in kako potem govoriti o univerzumu?
Gušti: Dejstvo je, da neki izvajalec ali pa bend, če resno igra in obvlada oder, lahko premakne in ponese občinstvo, tudi če to ne razume lirike. In to je ta univerzum. Dejstvo pa je, da nikogar, ampak res nikogar ne zanima rockandroll v slovenščini, razen nas Slovencev, ki pa imamo zato toliko raje slovenske tekste in refrene. Dvomim, da bi Laibach, Elvis Jackson, Koala Voice, Jardijer … bili povabljeni na tuje festivale ali dobili založniške pogodbe, če bi uporabljali slovenščino? Ampak to je odločitev, ki jo sprejmeš sam kot izvajalec. Bi pa ob tem rad citiral producenta Žareta Paka, ki je zelo občutljiv na samo izraznost in prepričljivost pevcev, in je dejal: "Si predstavljaš, da bi brazilski bend žgal narodno-zabavno glasbo v slovenščini?"
Sami ste se poskusili tudi na "jugoslovanskem trgu". Kje se je ustavilo?
Gušti: Ustavilo se je nikjer drugje, kot pri moji lastni naivnosti. Enostavno Jugoslavije in bratstva in enotnosti ni več. Bil sem pa tudi premalo vztrajen. Počutil sem se zelo sam v tej svoji nameri, da si razširim trg in da pokažem, da se v Sloveniji dela dobra glasba. Sem pa ravno na Hrvaškem in v Srbiji dobil potrdilo iz prejšnjega vprašanja. Kjer koli smo igrali so bili vsi navdušeni, pa čeprav niso poznali komadov niti razumeli tekstov.