Potem ko je zaslovel z britpop zasedbo The Longpips, se je Hawley začel vdajati mamilom. Iz težav ga je rešil prijatelj Jarvis Cocker, ki ga je povabil k sodelovanju s skupino Pulp. A nato je spet prišla kriza in Richard se je vrnil v rojstni Sheffield. Foto:
Potem ko je zaslovel z britpop zasedbo The Longpips, se je Hawley začel vdajati mamilom. Iz težav ga je rešil prijatelj Jarvis Cocker, ki ga je povabil k sodelovanju s skupino Pulp. A nato je spet prišla kriza in Richard se je vrnil v rojstni Sheffield. Foto:

Trubadur iz Sheffielda s svojim zvokom in pristopom nadaljuje bogato izročilo Presleya, Johnnyja Casha, Hanka Williamsa, Morisseya in drugih mojstrov kitarske lirike.

Ni posebne skrivnosti, le iskanje lepega
Hawley pravi: "Nisem imel namena ponovno iznajti kolesa. Pišem pesmi in igram kitaro, to je vse. V tem ni nobene posebne skrivnosti. Ves čas iščem nekaj lepega, melodije, ki se te dotaknejo. Približno tako je videti moje delo, pravzaprav ga precej težko pojasnim, ker je tako preprosto.”

In še o novi plošči: “Lady’s Bridge je najstarejši most v mestu, ki že stoletja povezuje siromašnejši del mesta, od koder prihajam, z bogatejšim. A zame je pomemben tudi zato, ker sem zadnje čase prečkal precej mostov tudi v svojem življenju.”

Richard Hawley pravi, da vsaka dobra pesem človeka prisili, da se stepe, razjoče ali pa napije.To bi lahko rekli tudi za vse pesmi z albuma Lady’s Bridge. Uvodni singel z albuma nosi naslov Tonight The Streets Are Ours.